"Merjenje lulčkov"

V soboto ob 3 zjutraj so na bencinski pumpi v Trebnjem (takrat sem se pač znašel tam) slučajno že prodajali sobotno Mladino. Tako da sem bil, ampak res brez kakršnihkoli hintov, zgolj po naključju, med prvimi bralci izjemne kolumne, objavljene levo od Rolanja po sceni. Duhovitež, ki v Mladini sicer pripravlja stran, ki jo sponzorira državni telefonist, me je med drugim nesramno ozmerjal z "vsestranskim umetnikom". Še več - ves trud, ki sem ga nesebično vložil v obrambo cenjene materiščine, je gladko prezrl, visoko v nebo pa povzdignil (že tako precej zviška spuščen) izredno moder prispevek neke gospodične Centrifuzije.

Omenjena je pičel poldrugi dan kasneje objavila izjemen prispevek k slovenskemu nacionalnemu programu, s katerega se je na 3,5 mesecev star zapis na tem blogu vsul neverjeten plaz obiskovalcev. Čeprav je, kot sem pravkar preveril, njenim cenjenim, dobro obveščenim komentatorjem vse jasno, pa se mi vendar zdi, da bi slovenski blogovski sceni nekako koristil tale skromen:

.

Vodič po debati z Mrkaićem

za telebane

.

Vse se je začelo v Financah s tole Mićotovo kolumno, mojim odgovorom in njegovim odgovorom na moj odgovor.

Komentarjem tam nisem dolgo sledil, ker se je Mićo kmalu blagovolil preseliti sem. Na oslikarstvuinšečem je zaenkrat pustil dobrih 40 komentarjev, razporejenih takole (teme se prepletajo):

.

thread "past"

Takoj za statistiko "anonimneža" sem objavil nagradno igro. "Anonimnež" se je razkril in zahteval nagrado.

.

thread "nagradni link"

Prva Mićotova izbira je bil arhitekt Mies, tule.

Druga izbira stran proizvajalca penkal, tule.

Tretja - reklama za njegovo zbirko kolumen, tule.

.

thread "diskusija ali debata?"

Ko se je "anonimnež" razkril, je Mićo zaćel debatirati tule.

.

thread "sintetični apriori"

Mićo je želel povedati, da ve, da obstaja definicija "sintetičnega apriori", da pa le-ta ne obstaja. Začel je tule, vmes pa je na temo opozarjal še tule in tule.

Rezultat tega dela debate sta že 2 zadetka pri guglanju "sintetičnega apriori".

.

thread "Wolfowitz še pol leta"

Poznavalec Mićo je par dni, preden je odletel, Wolfowitzu prerokoval še pol leta, tule. Izjemna prerokba pa je ovekovečena tudi tule.

.

thread "po čem je pa tole?"

Ljubitelj umetnosti Mićo se tule zanima o cenah slik.

.

thread "dva dripca".

Ker sta "2 dripca" dobila nagrado, se je Mićo razhudil tule.

.

thread "čudežni dečki"

Aktualna tema o čudežnih dečkih pa je prišla na dan tule.

.

Z Mićem je bilo sicer zabavno, izgleda pa, da je konec. Žena se namreč pritožuje, da je vse skupaj zašlo v nekam homoerotične vode :))

Kresanje

Končno se dogajajo zanimive stvari. Pa se pojdimo političnega analitika.

.

Nepomembno

Za irelevantne zadeve se troši preveč medijskega prostora.

- Drnovšek je bolan, njegova preobrazba je odraz osebne stiske; kar izgleda kot "politične ambicije", pa se meni zdi le razumljiva obramba pred očitnim nagajanjem. Pustite ga pri miru.

- Bolj kot napihujejo balon okrog Sove, bolj očitna postaja neraziskanost trgovine z orožjem iz časov okrog osamosvojitve. Vlado tepe bumerang - ratingi padajo.

.

Banko bi

Nobena skrivnost ni, da bi Gantar kako banko. Tranzicijski milijarderji se ne aktivirajo iz altruizma. Ker je postalo jasno, da Bajuk banke ne bo dal, se je Gantar premaknil.

.

Sovražni prevzem

Pahor je dobil Ropa & Co. Lahovnik je dobil Golobiča, zares.

Je LDS dragocena, ker je obdržala Kacina, Školjča, Anderliča in Guliča? Ne. LDS je dragocena, ker je obdržala blagovno znamko in infrastrukturo - državno omrežje občinskih odborov.

Prevzem:

LDS so zapustile "zvezde", ostali so dolgovi. LDS naprodaj, cena ugodna! Pojavili so se bogati botri. Gantar, Turnšek, Zdolšek, Senica niso reveži. Postavili bodo svojo "predsednico uprave". Dolgovi bodo pokriti.

Sovražni:

LDS je trenutno formalno zavezana programu, ki ga je sprejel kongres. LDS je s Kebrovim socialističnim manifestom formalno najbolj leva stranka v slovenskem političnem prostoru.

Naj vaju ne zavede Kacinovo nasmihanje - pridruženi kapitalisti niso prišli uresničevat Kebrovega programa. LDS je postala nekaj diametralno nasprotnega.

.

Z Delom na volitve

Recimo, da ima Turnšek, dolgoletni predsednik uprave, še vedno določen vpliv na Pivovarno Laško. Danes ji šefuje Boško, brat celjskega župana, ki ne skriva ambicij po vodstvu SLS. Dokaj realno je, da bosta brate Podobnik nadomestila brata Šrot.

Pivovarna Laško, ki je lepo sodelovala z vlado pri poslu z Mercatorjem in Delom (se spomnita Andrijane, Zdolška in Gantarja?), je ta mesec uspešno popolnoma prevzela Delo - od 3.5.07 ima dobrih 94% delnic.

In varijanta "Slivnik, Janšič", ki se je, sploh z vsem posledičnim dogajanjem na medijski sceni, zdela do nadaljnega varno zabetonirana, se naenkrat maje! Govori se, da je Andrijana Starina Kosem od Janše prestopila k pivovarjem. Z Zdolškom gresta med nadzornike; opcija je celo, da Andrijana zamenja Slivnika. (Vedno je seveda opcija tudi, da Slivnik - oportunist, nekdanji član centralnega komiteja Partije, sprejme novo igro.)

Ponovimo: Delo pomeni poleg Slovenskih novic tudi politični tednik s potencialom, ki ga je "Slivnik, direktor Dela" odkupil od "Slivnika, lastnika" - Mag.

Glavni joker, na katerega igrajo prevzemniki LDS, je prevzem Dela. In z Delom se da dobiti volitve.

.

Koalicija Pička

- Nekoč so se Kučan, Pahor, swinger in Mesić v famoznem lutkovnem gledališču široko smejali Kobalovemu norčevanju. Koalicija Slovenija je dobila volitve in danes vlada.

Ker je po razpadu in sovražnem prevzemu LDS-a postal premočan, se "desni blok" lahko začne strukturirati.

- Še pred dnevi nekaj popolnoma nepojemljivega - postaja realna možnost. Kako bi se torej lahko imenovala koalicija nove LDS in Ljudske stranke? No, vsekakor bi jo vodila "dobra ___" .

.

Lahko noč.

Še nekaj jih je padlo

Nazadnje so padle Filozofija arhitekture, Arhitektova trilema, Arhé, Astrahan, The Anaesthetics of Architecture, Theories and Manifestoes in From the Ground Up. Pravno-formalno jih je torej padlo 7, ampak prvih štirih se v resnici ne spodobi šteti.
.

Zadnjič v knjižnici FA najdem drobno knjižico nekega Bruna Urha, z ambicioznim naslovom: Filozofija arhitekture. Začudena tetica za pultom mi je namignila, da imajo, če me zanima, na bližnji mizi še par stvari istega avtorja, gratis. Res sem si izbrskal še tri njegove, Arhitektova trilema, Arhé in Astrahan in jih vzel, kot rečeno, gratis.

Drobne, dokaj lične knjižice, izdane v samozaložbi v visokih nakladah, so žal vse po vrsti zanič. Urh, tisti arhitekt, ki je narisal za Rudnik čisto v redu stavbo trgovca s pohištvom, sicer pa je baje tudi alpinist, jih najbrž štanca iz čiste radosti, prav mu pa, si predstavljam, pridejo tudi kot novoletna darila.

Iz besedil vejeta nekakšna naivna vzvišenost s pozicije arhitekta in nekakšna zasanjana želja po presežku. Mene je pa še dodatno prizadelo, da se je avtor v Arhitektovi trilemi (zelo zanič) narisal v morju, s plavutkami in delfinom (!), naslovnico Astrahana pa krasijo nekakšne ovce, naslikane z oljem na platno (!).

.

The Anaesthetics of Architecture Neila Leacha, MIT Press, 2000, kratka knjižica 4 esejev, se suče okoli tega, da arhitektura vedno bolj pozablja na socialno zavest in se ukvarja pretežno z imidžem. Leach se naslanja na zlajnanega Benjamina, nekega Deborda in ravno pokojnega Baudrillarda. Pri vsem skupaj mi je najbolj všeč zaključek, kjer sodobno zvezdniško pop-folozofijo primerja s sodobno arhitekturo plitkosti, zapeljivih podob in trepetajoče površine: "Ali ni v takem kontekstu tudi filozofija le še modni dodatek?"

.

Theories and Manifestoes of Contemporary Architecture Charlesa Jencksa in Karla Kropfa je izčrpen izbor besedil arhitektov, objavljenih med 1954 in 1994. Jencks, katerega remek delo je definiranje postmodernizma, razvrsti arhitekte temu primerno v razdelke "Post-Modern", "Post Modern Ecology", "Traditional", "Late Modern" in "New Modern". Še sveži Košir isto časovno obdobje denimo deli na "Le Corbusierova kritika akademizma" (CIAM), "Funkcionalizem v zenitu in zatonu", kjer se razpiše o "strukturalizmu", "Tradicionalizem vrača udarec" in "Dekonstruktivizem", ki ga deli v prvo in drugo fazo ter "Živo sodobnost". Koolhaasova "manifesta" - "What ever happened to Urbanism" in "Biggness: or the Problem of Large", po Koširju "živa sodobnost", spadata po Jencksu v "novi modernizem". Se pa vsaj strinjata, da je "strokovnjak za arhitekturo" HRH The Prince of Wales "tradicionalist."

Po takem uvodu je jasno, da se umetnostno zgodovino piše za nazaj, ravno tako je z razvrščanjem v "stile". Jasno je tudi, da je slepo priseganje na avtoritete dvorezen meč - pa tudi, da človek lahko za še tako debilno idejo vedno izbrska "vir", na katerega se lahko sklicuje.

Zato si je občasno dobro ustvariti lastno mnenje na podlagi izvirnih besedil. In temu ta "editiran" izbor korektno služi. Jencks je dovolj dober pisatelj, njegove knjižice rad berem. Tu je spisal fajn uvodnik, v katerem opozarja na specifičen slog manifestov - udarno, jedrnato, gromoglasno pisanje, ki kliče po spremembi sveta; res pa je, da temu opisu ustreza največ kakih 20% besedil.

Knjiga se konča s pomenljivo ilustracijo Iana Hamiltona - dorski steber z napisi, od zgoraj navzdol:

> Architecture of our time

> "Less is more" (Mies, 1960)

> "Less is a bore" (Venturi 1970)

> "I am a whore" (Johnson 1980).

.

From the Ground Up Lewisa Mumforda je izbor 26 kolumen, objavljenih v New Yorkerju v začetku 50-ih prejšnjega stoletja. Občasne članke je bilo v časopisu najbrž čisto zanimivo brati, ampak ko si v knjigi sledi 6 spisov o gradnji kompleksa OZN, se zdijo praktično enaki.

Mumford, urbanist, opazuje mesto in komentira novogradnje. Poleg objektov OZN se posveča stanovanjskim naseljem in prometu. Ponuja arhaičen jezik, poljuden način, okus 19. stoletja in gostobeseden, poženščen slog. Mi je pa zelo všeč skrb, recimo, predstavnika zainteresirane javnosti in socialna nota, ki jo pričakuje od arhitekture, česar je danes v našem okolju premalo. Kritike pa itak praktično ni - ne arhitekturne, ne likovne; ne "poljudne", ne "strokovne".

Poučno.

Bum!

Bum sodobne slovenske arhitekture počasi opažajo tudi zunaj.

.

Danes so v Barceloni podelili nagrado EU za sodobno arhitekturo, Mies van der Rohe 2007 (50k EUR).

Ob tem je padla tudi špecialna nagrada (Emerging Architect Special Mention), ki sta jo dobila Matija Bevk in Vasa J. Perović (Bevk Perovič) za ljubljanski matematični faks.

.

Da je stvar resna vidimo po tem, da med 7 finalisti najdemo Davida Chipperfielda, Bena van Berkla in Zaho Hadid!

Svaka čast.

.

Naj omenim še biro Enota (Dean Lah pa to), ki se je s hotelom Sotelia (Podčetrtek) znašel med nominiranci (kot Norman Foster).

.

Še iztočnica za razmišljanje:

Dober mesec nazaj sem se pred mogočno stavbo matematičnega faksa pogovarjal z bivšim sošolcem, ki je tam asistent. Stvar je bila meni zelo všeč, njemu pa ne preveč - mnogo manj da je uporabna, kot lepa.

Gnezdenje

Pri ženi se je spomladi prebudil nekakšen gnezditveni impulz, zato je padla komanda, da je treba v spalnici položiti parket. Meni se je tisti sivi tepih, ki sem ga pred par leti razvil čez slepi pod iz iverk (ki so ednino, kar sva poleg zidov pri prenovi spalnice obdržala originalnega) zdel sicer čisto uporaben, pa...

.

Letošnji prvomajski so torej minili v znamenju obračanja stanovanja na glavo. Najprej sva spraznila spalnico in posteljo prestavila v jedilnico, kjer se spi do nadaljnega (na sliki).

Potem sva zvila tisti tepih, da sem lahko populil prepereli slepi pod. Estrih pod njim je bil sicer zaglajen, vendar ne vodoravno, tako da ga je bilo treba zravnat.

.

Ker je pri kupovanju najtežji del izbiranje, se je zdelo, da bo nakup parketa keks, saj je bilo treba le pripeljati enakega kot v dnevni sobi in kopalnici. No, izkazalo se je, da je tvrdka Chemo parketi, kjer sva techno vezan tikov lamelni parket kupovala nekoč, propadla. Dan iskanja po Ljubljani ni dal zadovoljivih rezultatov, mi je pa uspelo iz nekega trgovca izpuliti informacijo, kje oni to sicer nabavljajo. Na obletnico ustanovitve Protiimperialistične fronte, ko je bilo tu vse zaprto, sva se torej odpeljala malo naprej od Trevisa in se zvečer dejansko vrnila s polnim prtljažnikom techno vezanega tikovega (Burma) lamelnega parketa prave debeline (14 mm).

.

Šele po tem sem se lahko lotil estriha. Ker je bilo treba izravnati nihanja v višini 2 cm in bi bilo samo s polivanjem drage izravnalne mase predrago, sem naštudiral svojo rešitev - seveda sem nato za vse skupaj porabil 5 dni 3 vreče drage izravnalne mase več, kot bi sicer, ampak pustimo zdaj podrobnosti...

.

No, prvi dve špuri parketa sem pravkar položil. Malo me sicer skrbi, ker se novo dvokomponentno poliuretansko lepilo (razmerje 13+1) suši nekajkrat počasneje od tistega, s katerim sem delal prejšnjič (6+1)...

O parketarskih dogodivščinah podrobneje ko bo fertig, zdaj povem le še to, da ga ne bova lakirala, ampak naoljila, ker se je v dnevni sobi tak finiš krasno obnesel.

.

Ženin gnezditveni impulz pa se z urejanjem spalnice ne bo končal. Spisek je dolg...

V delu

Slike, za katerimi stojim, zadnja leta iz principa delam zelo počasi, zato morda izgleda, da delam malo. No, to ni res - v delu imam kar nekaj zanimivih slik, nekatere že par let, in na čakanju nekaj zanimivih idej. Pri takem načinu dela pa pogrešam feedback, zato poskusno objavljam tole zasilno reprodukcijo nedokončane slike.

Pietà

Tema, ki me zadnje čase zanima, je danes vsaj toliko anahronistična, kot vihtenje čopiča - ima pa žal neprimerljivo več medijske podpore: religija in implikacije.

Pietà (sočutje) kot žanrski motiv naj bi kazal Marijo z mrtvim Kristusom. Rekla bosta, da če je pod burko morda res Marija, je tale za mrtvega Kristusa malo premlad in menda preveč živ.

No, na "žanrske zapovedi" se od nekdaj poserjem.

Sicer pa, mrtev ali samo doomed - saj ni take razlike.

.

Razmišljajmo o burki. Danes se dogaja. V imenu neke religije ljudi zapirajo v vreče. Človeški obraz, ki se je razvil v milijonih let (ali pa, kot verjamejo, ga je ustvaril bog) tako, da je sposoben (tu se res razlikujemo od živali) izražati čustva. Naši možgani imajo neverjetno sposobnost prepoznavanja in pomnjenja obraznih potez. Znanca prepoznaš čez desetletja... Sposobnost empatije je vzpostavila družbo pred izumom verbalne komunikacije.

Sram (še ena biblična, ne?) priznavam tudi sam in nimam nič proti, da se v družbi sprehajamo bolj ali manj oblečeni. Zakrivanje obrazov je nekaj drugega. Vsiljena invalidnost. V vrečah - enosmerni ljudje. Opazujejo, nevidni. Pohabljenci.

S pogledi se razumemo... Izžarevati srečo... Čutiti bolečino neznanca... Empatija... Trpeči obraz (tako slovenski, tako katoliški)...

Sočutje v vreči... Pietà, packed to go...

.

No, tudi tu trdim, da je podoba - tisto, kar je naslikano - pri sliki še najmanj pomembna. "Umetniška" slika je predvsem artefakt, predmet. Ki ima sposobnost nase prevzeti povsem "neumetniške", banalne pomene, kar jaz rad pejorativno imenujem metafizični balast. Konkretna slika-artefakt temu korektno zadosti; v njej bo nakopičenih par 100 ur skrbnega dela, kar se tiče metjeja bo izvedena v skladu s svetlo tradicijo ceha, gre za "olje na platnu", zraven priložim okvir, ki sem ga sam zmizaril, pa še podpisal se bom na zadnji strani.

(Kdor bi želel o teh stvareh diskutirati, naj pa najprej izvoli prebrati vsaj Poslanstvo in Danes.)

.

Slika meri natanko en kvadratni meter, ozadje sem že klasično pozlatil s tolčeno kovino, z draperijo bo še slabih 100 ur dela. To delo pa žal spet ne bo plačano meni, ampak ga bo lahko vnovčil kdo pametnejši, ki bo sliko kupil hitro za 2k EUR... Slikarstvo je dolgoročen "biznis" - denar začne kapljati, ko ga ne rabiš več...

Ekskluzivno!

Dobro obveščeni Mićo ekskluzivno za oslikarstvuinšečem

iz zakulisja Svetovne banke

.

Mićo: "Ta bejba ni nič kaj hot!"

.

Ko bušijem pojema sapa, ko je četica, ki je hotela zavladati svetu, že skoraj izpuhtela (najprej je odletel nedolžni Powel (ki je tako dobro lagal, da je že pred nastopom v OZN prepričal Rupla), odletel je Aschroft, nato so odslovili simpatičnega Rumsfelda (ki si je, kar ni dovolj znano, med drugim dobro omastil prste s prodajo Tamifluja ob tisti svetovni paniki s ptičjo gripo), zelo konservativnemu podpredsedniku Cheneyu je najprej ponagajala lezbična hčerka, potem pa je z zelo kvalitetno puško Perazzi ustrelil prijatelja v prsi in obraz (o čemer smo že pisali), glavni, Karl Rove, pa se je pa pred kratkim s plesom in petjem samouničil), smo se v uredništvu oslikarstvuinšečem, posebej za svoja bralca, odločili o dogodkih v zakulisju spravljanja Wolfowitza iz prve bojne linije v varni pristan Svetovne banke povprašati zvestega korespondenta Mićota.

.

Tu torej jedrnato navajamo krajši intervju (v celoti je objavljen tule) s svetovno znanim ekonomistom, popularnim pisateljem in velikim estetom Mrkaićem, kjer nam velikodušno podaja svoje mnenje o v Libiji rojeni gospodični Rizi Shaha, nemara (čas bo pokazal) kar Gadafijevi špijonki:

.

oslikarstvuinšečem:

... tvoje mnenje v zvezi z Wolfowitzem in njegovo bejbo?

Mićo Mrkaić:

...(Wolfowitz, op.ur.) se je po moje zrtvoval za bejbo, ki ni nic kaj hot.

.

Uredništvo oslikarstvuinšečem lucidni analizi pritrjuje in ameriškega korespondenta v nesebičnem boju z mlini na veter še naprej čvrsto podpira.

Padle so še 3

Nazadnje so padle Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik, K arhitekturi, prvi del in K arhitekturi, drugi del, vse prof. dr. Fedje Koširja.

.

Dr. Košir, ki je pri 33 zidal bazene po Tivoliju in se pred kratkim nesrečno zapletal z džamijo, je eden redkih profesorjev FA, katerih predavanja znajo biti zanimiva. Človek je izjemno načitan, poleg tega pa prav nič duhamoren - nasprotno, med srčnim razpravljanjem neredko poskoči visoko v zrak, glasno zaploska, ali pa vsaj iz glave recitira nekaj verzov v tekoči latinščini ali, še raje, kar v stari grščini.

Zadnjič sem v knjižnici naletel na 3 njegove nove knjige, pravkar izdane.

.

Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik je krasen pregled praktično vsega njegovega kjerkoli objavljenega pisanja. Iz uvoda: "ne bi bilo prav, da se mu zgodi nesmisel, ki doleti večino velikih osebnosti - občudovanje brez razumevanja".

Več kot 200 člankov v kronološkem zaporedju Košir kritično pretresa, ločuje zrnje od plev in s citiranjem bistvenih odlomkov bralca prisili k udeležbi. Knjiga je fascinantno sistematična in odlično napisana. (Založila jo je FA, natisnili pa so pičlih 300 kosov.)

.

K arhitekturi je izjemno delo, ki ne sme ostati neopaženo. Slovenci smo dobili sistematičen pregled arhitekturne teorije od pamtiveka do danes. No, mnogo več. Dobili smo podpisan avtorski komentar, kar je za naše razmere, kjer visoko kotirajo vrednote kot bežanje pred konfliktom, konformizem in povprečnost, hvalevredna izjema.

Košir ne pozna tabujev, ne pristaja na avtoriteto samo po sebi, ampak se neprestano argumentirano opredeljuje. Materijo praktično razbije na konsistentne enote, jih pregledno oriše, ilustrira z relevantnimi citati (ker je, po Frostu, "poezija natanko tisto, kar se izgubi v prevodu", je večina citatov na voljo tudi v izvirniku) in zabeli s sočnimi komentarji.

Stvar, ki lahko služi kot jasen pregled, zakladnica definicij in rajski vrt citatov, pa se da prebrati tudi na dušek, kot napet roman. Košir je bleščeče načitan, širok, izjemno luciden in vseskozi resnično duhovit.

.

Košir prav na začetku definira teoretsko ogrodje, ki ga kratko in skrajšano povzemam:

.

- aksiomi:

1. Arhitektura in urbanizem sta celota.

2. Arhitektura in urbanizem sta umetnost

3. Ker se arhitekturna teorija ukvarja s kriteriji, se lahko enači z arhitekturno kritiko.

.

- Če je teorija vozlišče med filozofijo in umetnostjo in ker ima zahodna filozofska misel od začetka tri načeloma enakovredne usmeritve, prisotne paralelno do danes, upoštevajmo torej materializem, idealizem in fenomenalizem.

.

- Teorijo arhitekture sestavlja 5 problemskih sklopov:

1. terminologija

2. metrologija (teorija proporcij)

3. fenomenologija (morfologija in tipologija)

4. teorija kompozicije

5. teorija prezentacije

.

- Naloga teorije je dvojna:

1. teorija kot orodje

2. teorija kot orožje (vrednostne sodbe kot argumentum baculinum, he he)

.

Prva knjiga seže od pamtiveka do Semperja, s poudarkom na Vitruviju in Albertiju. Druga, s poudarkom na razvoju teorije urbanizma, od Morrisa do dekonstruktivizma. (Knjigi je založila FA, natisnili pa so vsake po 1000 kosov)

.

Močno priporočam!

Za konec pa še vsem razumljiva definicija Geoffreya Scotta:

"Arhitektura je umetnost, kako pripravimo k delu tolpo obrtnikov."

Uh, uh #17

Parazit

Na kritičen prispevek o današnjem stanju šišenske soseske so se vrli investitorji hitro odzvali. Gradijo, da se kar kadi!.
"Lepo, stanovanja rabimo", bosta rekla. Ampak, vidita, tule je nekaj narobe.

Ostarelo Sosesko 6 so skrbno načrtovali. V idealnih pogojih. Postavili so jo na ravne koruzne njive, tako kot so si zamislili, da bi idealna soseska za nekaj k ljudi morala izgledati. Visoke stolpnice ob Celovško, vedno nižje bloke pa proti Vodnikovi. Vmes so posadili tudi šolo, ene par vrtcev, trgovin in parkirišč, ogromne površine pa rezervirali za zelenje.

Če sem zadnjič kritiziral zmahan videz teh čebelnjakov z odpadajočim ometom, vrtičkarsko menjavanje oken in zasteklitve balkonov, pomanjkanje parkirišč ter izumrla "poslovna" pritličja, se v celoto konkretnega naselja nisem spuščal.

Soseska 6 je vendarle dokaj uspela. In bi morala biti, dokler so stanovanja naseljena, nekako zaščitena. Magari kot en uspešnejših primerov "delovnih zmag socialističnega urbanizma". Bistveno poseganje v ureditev zaključene soseske pa bi moralo biti tabu.

.

SPC Trg komandanta Staneta

je parazit. Sredi stare soseske gradijo novo sosesko v malem.

Med najvišjimi stolpnicami, v območju, ki je znotraj stare soseske najgosteje pozidano!

Pa zakaj, če so že tako gajstni, niso zasadili lopat na travnikih med nižjimi bloki?
Leva slika: render parazitske soseske. Desno: krivci.
Med krivci pade v oči gospod arhitekt, ki tu nastopa kot odgovorni projektant, ve se pa tudi, da je lastnik Akropole, ki tu nastopa kot projektantski biro. Še več, od pred kratkim se ve tudi, da je gospod 83. najbogatejši Slovenec.
.

.

.

.

.

.

.

.

.

Spodaj: danes se da z istega mesta opazovati park med visokimi bloki, ki se je obdržal, in parazitski objekt, ki raste pred zanikrnimi balkoni bližnje stolpnice.

.

.

Sobota, Delo, Bog, Pečenka

Sobota

V soboto je raznašalec poleg naročenega Dela za reklamo pristavil še Dnevnik z Objektivom. Pa primerjajmo.

.

Delo

Delo je seveda že na prvi pogled bolj simpatično zaradi večjega formata, potem je pa tu še priloga o avtomobilih in smešni kolumnist "Janšič", namesto Rupla pa so tokrat objavili kar Mićota.

Obe prilogi se lotevata sumljivo podobnih vsebin. Malo papeža ("grafologija" me živcira enako kot "boienergija", ampak Dnevnikov Pogačnik je načelno luciden), malo religije (Objektiv o egiptovskih vahabitih, sobotna Milekova pa reportira z neke španske katoliške procesije).

Obe imata intervju z arbskim kritikom islama, vendar je Sobotna z Iranko Mino Ahadi močno premagala Objektivovega Egipčana Ala Al Asvanija.

Obe pišeta o demografiji - Objektiv začne z analizo stanovanjske strukture, Sobotna zmaga s člankoma Mije Repovž o demografiji in Patricije Maličev o fenomenu samskosti.

Obe prilogi imata nekrolog Kurtu Vonnegutu - Sobotna Mazzinijevega, druga Gradišnikovega; ker objavi še njegov vrhunski odlomek iz novega romana, primerljiv z bistrim člankom Nikolaja Pečenka (k njemu se vrnem kasneje) iz zadnje Mladine, zmaga Objektiv; je pa res, da je v Delovi Oni začel izhajati kar Gradišnikov podlistek.

Obe pokrivata urbanistično vizionarstvo - vendar Objektivov intervju z ljubljanskim Koželjem poseka Sobotninega s portoroškim Antolovičem.

Obe se lotevata ekonomije - vendar odlično razumljiv Dragiša Boškovič, stranski steber Sobotne, ki ga res leta dolgo berem, poseka Project Syndicatovo kolumno v Objektivu.

Namesto česa o ameriški predvolilni tekmi, kot sta Hillary in Obama v Sobotni, ponudi Objektiv nekaj o Simpsonovih in enega slabših Žižkovih člankov (o filmu "300" o Špartancih), v katerem uvodničar Žerdin vidi celo opis agonije LDS.

Objektiv se zelo na široko razpiše o famozni nedavni okrogli mizi društva novinarjev (in Slivnika), za uravnoteženost pa poskrbi Crnkovič z nasprotnim člankom; Sobotna o temi razumljivo molči, je pa zato prej omenjeni Mićo svoje svete krave tokrat prodal kot (Crnkovičevemu podoben) članek o slo novinarjih.

.

Začuda sta obe prilogi očitno uravnoteženi. Objektiv začuda zato, ker je "uravnoteženost" sinonim za gonjo nove oblasti, pred katero so mnogi novinarji prebegnili na Dnevnik. Sobotna začuda zato, ker bi po vsem, kar se sliši, morala biti najmanj črno trobilo.

Povrh je pa Sobotna, za razliko od Objektiva, že nekaj let speta s sponko. Premore pa tudi, resda vedno bolj oskubljen, slavni pp 29.

.

Bog

Da Sobotna ni črno trobilo, dokazuje članek o Dawkinsu.

Richard Dawkins, slavni zoolog, učenec nobelovca Tinbergna, ki danes na Oxfordu zaseda stolček za "ljudsko razumevanje znanosti" (ki ga financira točno tisti milijarder Simonji, ki se je dal zadnjič z rusko raketo izstreliti v vesolje in je še vedno tam, kar lahko spremljate na njegovem blogu), je zame pravo odkritje. Razmišlja namreč podobno kot jaz - oziroma, tu se spodobi, da se popravim - jaz razmišljam podobno kot on (na blogu sta na to temo vsaj prispevka Intelligent Design in Sekularizirajmo).

Dawkins je iz ozkega strokovnjaka postopno zrasel v popularizatorja znanosti, iz biologa v, recimo, "sociologa" (po vzoru "gena" je definiral "mem", kar se je dobro prijelo in je presunljivo uporabno) in iz publicista v enega najvplivnejših svetovnih razumnikov.

Predvsem pa je Dawkins zastavonoša boja proti verski blaznosti, boja za iztrebljenje "virusa religije", boja za zmago zdravega razuma. Za pokušino preberita vsaj odličen esej Viruses of the Mind, sam pa itak kanim čimprej prebrati njegovih 9 izjemnih knjig. Bog kot zabloda pa je sedaj poleg Sebičnega gena na voljo celo v slovenščini.

Razširite glas!

.

Pečenka

Na koncu naj priznam, da sem vse skupaj namenoma naslovil malo hecno zato, da bi privabil klikniti svoja rss bralca. Je pa tu vseeno neka logika: bilo je v soboto, zmagovalec časopisov je Delo, pa nekaj malega sem delal, Dawkins razkrinkava princip boga, avtor članka o njem je Nikolaj, katerega priimek je podoben pečenki, pečenko pa sem menda tudi jedel.

S katamarančkom

Ker je ravno pogorel Seaway (če je zgorel desni objekt (razen uprave in dizajna), so poleg enega praktično končanega Shipmana 63, pa najbrž (ugibam) tudi prototipa in kalupa napovedovanega Shipmana 80, za kar so pred kratkim dobili 350.000.000 SIT davkoplačevalskega denarja, ter še kakšne drobnarije, šli v luft tudi en res velik 5-osni robot, ena manjša milling mašina in gigantska peč za karbon-epoksi odlitke, kar vse pomeni resen zastoj proizvodnje), pa dajmo spet nekaj o jadranju.

V Sharmu sva, za oba je bilo prvič, dvakrat najela katamaranček. 15 feetnega Hobieja. Enkrat levega, drugič desnega, na sliki.

Zelo lepo je bilo, da se v hudem vetru nisva uspela prevrniti. Še lepše je bilo prehitevati surfe. Najlepše se je pa bilo igrati s subtilnim dviganjem privetrnega trupa iz vode, (tako da flokistka žena ni opazila).

Zanimiva izkušnja, katamaran se jadra malo drugače kot jolo. Zvadila sva obrat v veter, se povsem izognila obratu od vetra in krepko doživljala nevarnost "obrata čez kljun".

Je blo fajn, bo treba še.

Inženir

Pred časom so sprejeli tisto bolognsko reformo, da bi bili študiji v EU med seboj kompatibilni. Ker se je pojavila možnost, sem ravnokar vskočil na "enotni magistrski študij".

Torej, zadnji izpit na FA sem napravil pred 7 leti, nisem pa napisal diplome. Zdaj moram naredit 6 (bolj ali manj brezzveznih) izpitov, diplomo pa smem pokazati po zadnjem, ki se ga bi dalo v prvem roku narediti oktobra.

Namesto "univ.dipl.inž.arh" kanim torej postati kar kao "magister inženir arhitekture".

Sam naziv mi ne pomeni ne vem kaj, zna pa biti praktičen na trgu dela. Drugi razlog je, da me stvar v primerjavi z 200 diplomanti, ki se zanimajo za drage diferencialne izpite (ampak zanje še vsaj 1 leto ni zagotovljenih mest) ne bo stala skoraj nič. Tretji, da se da spet fino "pasti noter", če guliš klopi z nekimi tujimi, mnogo mlajšimi, zelo zagnanimi ljudmi (tisti iz moje generacije so že davno skozi, ali pa so se sprijaznili, da so falirali). Četrti razlog je pa dejstvo, da si lahko relativno enostavno pridobim naziv, pravnoformalno kompatibilen s tistim, ki so si ga kolegi zelo drago plačevali na "podiplomskem" študiju na AA ali Berlage (staro diploma FA so namreč Evropejci nostrificirali kot triletni program).

.

Glavni razlog, zakaj si končno želim postati "iženir", je pa v spisu, ki kroži po internetu, lepo opisal nek mladi genialec:

.

Vroči stol

Pred kratkim je s privatne na ljudsko televizijo prestopil Vladimir V. Meni od nekdaj ni simpatičen - njegov imidž je mnogo bolj dodelan, kot njegove "politične analize". No, dali so mu oddajo, v kateri ima uro na teden 1 na 1 z gostom - do sedaj sem zasledil Rupla, Pahorja in Erjavca.

Ampak - to ni vroči stol! Vladimirjeve oddaje so zaenkrat podobne kramljanju z Ladom Ambrožičem. Čeprav formata Vročega stola menda niso kupili od Hrvatov, kot Piramido (za nove Odmeve, podobne Otvorenom, ne bi vedel), pa je jasno, da format ni dovolj. Vroči stol naredi novinar.

.

Edini pravi vroči stol je zame Nedjeljom u 2. Če lahko mirno zatrdim, da Jonas in Tarik Filipović svoj format obvladata, če lahko v Lidiji Hren z malo domišljije vidim Hloverko Novak Srzić in v Urošu Slaku nekaj Denisa Latina, pa se mi zdi Vladimir V. svetlobna leta od Aleksandra Stankovića.

Še nekaj ne-rib

Ker je vreme kislo, bo pasalo še kaj iz Rdečega morja. Slikce so bolj švoh kvalitete, je pa zato zaloga velika... O ribcah pa kdaj drugič.
.

Pri Ras Mohamedu sem v luknji na dnu reefa našel veliko želvo. Ker je delovala nekam asocialno, sem jo rahlo premaknil na plano, da bi jo lahko slikal v glavo in da bi jo opazili tudi kolegi z gladine. Gre za Hawksbillovo želvo (Eretmochelys imbricata), za jest so nekam strupene, zrasejo pa največ toliko, da je oklep dolg 90 cm.

Ta je bila na zgornji meji, bučo je imela veliko kot skoraj jaz, oči pa večje ko krava. Pozorna bralca bosta na njenem oklepu opazila veliko fliko, ki pojasnjuje njeno asocialnost - želvo so imeli pod prsti veterinarji, ki so jo zaflikali, ko so jo našli razmrcvarjeno od kakega propelerja. Lepo se celi.

.

Evo, tega na Jadranu sigurno ni. Orjaška zeva (Tridacna gigas) je največja školjka na svetu. Te so majhne, z vrha reefov, ampak so zato barve bolj žive. Tam jih je ko dreka, pred vsako plažo. Barve mesa, ki gleda iz priprtih lupin, nihajo od zelenkaste do vijolične.

.

Orjaška zeva lahko zrase do 250 kg, prst ali zapestje pa lahko vsiljivcu odščipne že precej manjša. Bralca se bosta gotovo spomnila velike zeve, ki je vzidana kot umivalnik pri WCjih pod kičastim gradom Miramar zraven Trsta, kjer je rad ždel nek čudaški Habsburžan.

.

Najpogostejši so črni ježi (Diadema setosun) s srhljivo dolgimi, 30 cm bodicami, ki v šopih štrlijo iz lukenj, ampak nisem nobenega posnel.

Sem pa v Dahabu odkril prekrasne rjave ježe s topimi bodicami (Herterocentrotus mammilatus), debelimi centimeter! Ko sem kasneje v neki prodajalni kičeraja videl, da so njihove bodice masivne in da služijo kot spominki, mi je postalo žal, da si jih nisem par nalomil. Kot je razvidno, so ti ježi čvrsto zagozdeni po luknjah na vrhu reefov.
Naj omenim še takoimenovanega "blazinico za bucike" (Asthenosoma varium), zelo strupenobodičastega ježa, ki se ga na srečo težje najde.

.

Med čofotanjem po Nama Bayu sem kakih 10 m globoko odkril amfore. Bile so sumljivo cele in čiste, ko sem pa na nekaterih našel kovinske ploščice z napisi kot "John Smith, London", sem pomislil, da gre za umetniški projekt. V bližini sem naletel še na 3 skupine črepinj, potem pa sem začopatil bližnjega potapljača, kaj se to pravi.

"Artificial reefs", mi je rdečelasec razložil v londonski angleščini: "isto kot v Kinoteki - namesto zicev je folk sponzoriral črepinje, v zameno ma pa gor svoje ime".

Lepo, za morje skrbijo in pripeljali so si celo evropske biologe. Ko hrvaško morje crkuje, arabci poleg hotelov pazijo tudi, kaj se dogaja pod vodo.

Na slikci vidita, da si je artificial reef za dom že izbrala strupena Pterios miles.

Padle so še 3

Nazadnje so padle Deček in smrt, Prva hiša na Marsu in The Architect in Practice. Zadnja od njih sicer že pred 14 dnevi, ampak bolje da jih naštejem zdaj, kot da jih pozabim.
.
Deček in smrt Lojzeta Kovačiča me je malce razočarala. Knjiga, bral sem verzijo z začetka 90 tih, ki jo je avtor skrajšal na 2/3, je kljub vsemu preveč razvlečena. Ne vem, po Kristalnem času, ki je res izjemno delo, je moje navdušenje nad Kovačičem kar malo splahnelo... No, skozi nekaj 100 strani dolgočasne jamrarije se je dalo, kot izhaja iz povedanega, površno prebiti v 2 urah.
.
Prva hiša na Marsu Vinka Vasleta je super razvedrilo. Že nekaj časa me je zanimalo, kako ta duhovitež piše zunaj časopisov, in prijetno sem bil presenečen. Knjiga je, jasno, avtobiografska - nezgode, ki so jih Vasletovi imeli z vrstno hišo na Brdu (tisto novejše naselje zraven Monsa), so splošno znane. Poleg zanimivega stila, ki precej spominja na Mrkaićevega, je najbolj hvalevredna simpatično kruta samoironija - Vasle na način, na kakršnega se iz drugih norčuje Mićo, piše v prvi osebi in o sebi. Oziroma - sebi, ironiziranemu, v usta polaga stilsko in vsebinsko podobne stavke ter nemalo enakih sintagem. Zelo priporočam!
.
The Architect in Practice, 9th edition, Davida Chappella & Andrewa Willsa je izčrpna knjiga, pravzaprav priročnik, ki poleg tega, da bi morala biti obvezno čtivo na FA, paše v vsak biro. Knjiga sicer analizira iz perspektive UK, ampak z vstopom v EU, z odpiranjem trga inženirskih storitev, bolognsko reformo študijskih sistemov, ... je relevantna tudi pri nas.

Ovce na platnu

Bloga načelno ne zlorabljam preveč za teženje o slikarstvu, ampak naredimo tokrat izjemo. Spet sem 10 dni čepel na Zabukovju brez interneta in slikal. Tokrat sem med drugim končal 26 ovc. In pripravil še 30 platen: zmizaril podokvirje, napel laneno platno in jih s klejem in kredo klasično grundiral.

.

Ovce na platnu sem si izmislil pred 7 leti nekako tako:

- na trg spraviti poceni oljne slike s prepoznavnim motivom

- s tem se norčevati predvsem iz popularnih Slanovih petelinov, seveda pa tudi iz vsega drugega štancanja (Tuttovega kiča, Červekovih črnin, Mršnikovega čečkanja, Dorinih kozolcev, Đokinih "rezbarij", Berberjevih obrazkov in konjičkov, osladnosti Irene Polanec,..., Morandijevih črepinj...)

- da si ne bi zaprl poti, da ne bi zapadel v maniro, da bi se malo poigral med siceršnjim slikanjem, sem igro definiral tako, da so formati, slikarski in vsebinski pristopi različni

- slik ni možno korektno reproducirati: poslikan je zunanji rob (ali okvir, če je platno napeto tako, da je ta viden); slikce je dobro izbirati v živo

- s poceni slikami omogočiti ljudem, ki si ne morejo ali ne želijo privoščiti mojih večjih slik, da me kupijo; s tem prispevati h krepitvi blagovne znamke "akad. slik. tainta" (jaz)

- slike ne potrebujejo okvirja - robovi platna so lično oblepljeni s klejnim trakom, dodana je rinka za obešanje

- "Ovce na platnu" so zasnovane tako, da omogočajo kopičenje "metafizičnega balasta" okrog originalnih umetnin: veliko avtorjevega ročnega dela, laneno platno, klasičen grund, izključno oljne barve, prepoznavnost motiva, signatura, otežkočeno korektno reproduciranje, nobenih bližnjic... Vsaka ovca je garantirano "umetniška slika" in čisto pravo "olje na platnu" - to mora zažgati v Sloveniji!

- omejitev velikosti: daljša stranica meri največ 42 cm

- omejitev cene: bruto prodajna cena (kar plača kupec) min 60, max 200 EUR

- dokler povpraševanje močno ne preseže ponudbe, zagotavljati nizko, takorekoč proizvodno ceno; zgoden nakup je dobra naložba

- baza podatkov: vsaka slika dobi trimestno šifro, s katero je enoznačno definirana, na hrbtni strani je opremljena z nalepko s sprintanimi podatki o podokvirju, velikosti, datumih slikanja...; vse podatke in fotografije slik hranim v bazi

- posamezna serija meri 100 komadov, naslove znotraj serije izbiram naključno in ne po vrsti

.

Razmišljal sem tudi o tem, da bi slikce prodajal v posebnih ličnih škatlah, da se ne bi uničevale med premetavanjem po galerijah in da bi bile že takoj opremljene kot poslovno darilo, ampak bi bilo vse skupaj predrago... Slabo je tudi, da so vrednost poslovnih daril omejili na 65 EUR, kar je za ovce premalo...

.

Zdaj je končanih dobrih 170 "Ovc na platnu", zaključena je nulta, proti koncu gre serija Axx. Prodanih dobra polovica. Skupna bruto prodajna cena je pičlih dobrih 20k EUR, neto izplen, če se vse proda prek galeristov in legalno - dobrih 10k EUR. Pravzaprav dumping - zaenkrat se mi vse skupaj ni izplačalo.

Verjamem, da ovce imajo določen potencial, vidim pa tudi, da bi bilo treba stvar peljati bolj aktivno (čeprav imam do tega zadržke). Razstavljati tega samostojno ne maram, ker ne želim, da bi me identificirali s "pet projectom". Ebay je ena možnost, ampak se mi zdi, da bi imel z vsem skupaj več sitnosti kot dobička. Lepo bi bilo, če bi se našel moher in odkupil lot recimo 50 komadov za 5k EUR. Ali pa če bi se kak študent zrajtal in jih začel dilat po pisarnah za lepo provizijo... Mogoče bi bilo za začetek dobro že, če bi tule ločil prodane od razpoložljivih...

Kaka ideja?

.

Prejšnji teden sem torej spacal tele, privoščite si jih, dokler so đabe:

.

Nekaj "aktualno - političnih":
.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Nekaj kao "poročnih":

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Nekaj kao "umetniških":
.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Nekaj kao "fantazijskih":

.

.