Odpiram sezono

p: Jetzt gehe ich na morje, fischefangen.
d: Ich auch, Ich auch!

p: Mit nehme Ich diese Bucher.

d: What about me?

p: Let's go.

Opaaa! #3

Najlepša hiša v Rožni dolini. Zgradilo jo je to podjetje iz Ribnice, čigav je načrt ne vem.

Ja, macesen. Ja, ravna streha.

Lepo sivi. Ne zamaka.

Pravljica

Živela sta dva različna; eden starejši, glasnejši, hitrejši, drugi tišji; brata. Eden je šel za dohtarja, tišji za arhitekta. Eden je držal slovenski rekord v prostem potapljanju na dah, 49 m globoko in nazaj. Eden je šel za srčnega kirurga, drugi je naredil dopisni tečaj.

Elan je takrat delal Evropo, rumene ali rdeče spodaj in kremne zgoraj. Delal je še 375, prijetno nepotopljivo igračo iz ABC plastike, z rdečim rebrastim trupom in belo notranjostjo, z jamborom, bumom in dvemi jadri. Pa 430, poliesterski čoln z rebrastim trupom rdeče ali rumene barve in kremno notranjostjo, z grdo gumijasto obrobo na spoju, pa z jamborom, bumom in dvemi jadri. Pasare namenjene jadranju, z belim trupom in svetloplavo palubo, majhne grde jadrnice s kabino, takrat menda ni več delal. Imel pa je še Express, 777 cm dolgo, čisto ozko jadrnico z visokim koritom, narisano za zunanje morje.

Prvi je bil JJ.

Drugi je bil JJ.

Pa sta prišla do Elana. Pa narisala 19. Jadrnico, ki se lepo začne, a se na najširšem delu kar konča. Lahka in prostorna za 5.9m, sicer pa jo lahko za tretjino podaljšaš z velikim spojlerjem. Pa 31. Pa 33. Pa 43. In so zmagovale. In sta postavila morski Elan za 10 let.

Pa je šel JJ, srčni kirurg, za direktorja marketinga k Žanoju in nazaj. Pa sta se širila izpod Šmarne gore na Lisice pred Bledom, kjer jima je "..." narisal delavnico.

(Pred vsakim stavkom me ma da bi napisal ... and the rest is history.)

And the rest is history.

Samo še tole.

And the rest is history.

ps.

In JJ si je postavil najlepšo hišo v Rožni dolini.

KONEC

(vsaka podobnost s čimerkoli je, v duhu današnje diskusije, zgolj naključna.

vsaka netočnost je, v duhu pravljic, opravičljiva)

Opaaa! #2

Saj se najde kaj spodobnega tudi v Srednjih Gameljnah. V smeri od Šmartnega zaviješ za Rašico na levo v gmajno. To so povsem korektni bloki, jasnih potez, prijetnih zemeljskih barv, ličnih enokapnih streh, velikih oken, majčkenih atrijev in podzemnih garaž. Pa macesen, macesen majo!

Problem je, da tole prodajajo po 400t/m2, je pa dobrih 15 km iz centra Ljubljane. Za stanovanje malo pod 150 m2 in tri podz. parkirišča lepih 60M. 60M se da verjetno bolj modro obrnit...

Pa vseeno - to so korektni bloki. Če se bo kaj tega prijelo tudi okolice, je civilna družba menda pripravljena potrpeti.

Uh, uh #2

what were you thinking!

Civilna družba naj pripravi demonstracije v Srednjih Gameljnah.

Haloscan commenting and trackback have been added to this blog.



To je sicer res, ampak mi je požrlo vse obstoječe komentarje, tako da sem čez naložil backup. Rad bi vam omogočil trackback, ampak ohranil vse stare komentarje. Prosim za nasvet!

Kovačeva kobila

Odkar sva z D. končala stanovanje v Ljubljani, v ateljeju na Zabukovju nimam računalnika. Ko je na blogu mrk sem torej tam, ali pa počnem kaj še pametnejšega. Tam izgleda te dni torej tako, kasneje, ko se hrasti olistajo, se ne bi nič več videlo.

V bistvu bi se rad, ker že komentiram hiše, s tem malo ekskulpiral.

Torej, očitno tu ne gre za arhitekturo. Ampak hiša je bila zafurana že preden so jo, zgrajeno do druge plošče, pred 15 leti skupaj s precej zemlje in papirji kupili za danes smešnih 12 000 mark. Pri vikend udarništvu sem mel sam precej prste vmes in mislim, da je tudi z mojo pomočjo stvar izpadla manj zafurano kot je bila spočeta.

Sovražim vinske gorice in arhitekturno opustošenje, kakršno vlada po slovenskih sončnih gričih, tako da štejem za svoj bistveni uspeh, da hrasti še stojijo in so se vmes lepo odebelili. Z vseh koncev so namreč pritiskali stari zapitki, ki živijo samo še zato, da iz leta v leto sebi pridelajo letno dozo alkohola, da bi namesto hrastov naštepali trte (tisto kar se vidi v ospredju je vinograd soseda Milana).

Sovražim transformatorje in rakete, ki čakajo na izstrelitev po naših sončnih gričih. Za svoj uspeh tako štejem tudi, da mi je naš transformator uspelo spraviti v neboleče proporce: horizontala macesnovega plota, ki kot kvazigank obkroža hišo, jo optično preseka in zniža. Pri macesnu se lahko pohvalim: kupil sem ga na žagi v Škofljici, kjer se jim je nabral pri podiranju lesa nekje na trasi avtocest, po ceni nižji od tiste za smreko - izgubljeni delavci pač niso vedeli, kaj s kupom presušenih plohov čudnega rdečkastega lesa. Poleg tega sem vse preobrnil in izbral res lep les. To sem dal odpeljati v neko večje mizarstvo, kjer so mi žaganje in oblanje obračunali po številu dejanskih minut, ko je mašina laufala. Macesen sem skratka dobil 4x ceneje kot bi bilo normalno. (to sem kasneje ponovil za Ljubljano). Macesen je poln čreslovin in zdrži desetletja, neprepariran. Sčasoma na soncu posivi, dobi prijetno srebrno patino.

Sovražim na milemeter ravne, gladke, s skrbno našpičenimi vogali izdelane, obvezno sladolednih barv (vodita cigansko-plava in kanarčkovo-rumena) fasade, po možnosti še s podvojenimi, noter vzetimi in belo pobarvanimi vogali in prav takimi obrobami oken. Bolj ko je hiša zafurana, bolj se ljudje trudijo to poudariti s fasado. Sam sem raje v okolici študiral fasade avtentičnih, opuščenih zidanic in štal. Hišo sem izoliral s kombi ploščami, da je bila podlaga dovolj močna za težko fasado. Naročil sem kamion savskega prodca 0-8 mm iz Hotiča in hišo sam ofrajhal z grobo malto iz tega peska, apna in belega cementa. Fasada je lepo uspela, taka je kot na starih štalah in gradovih. Zaradi grobe teksture se vanjo pod vsakim kotom lovijo sence, hišo pa taka obleka optično zmanjša. Pritličje, pod gankom, pa je zaglajeno in temno pobarvano, da se malce skrije.

In nauk? Študiranemu človeku se fajn zdi, če sam, fizično, kaj nardi. Je pa to nevaren hobi in če so (in žal ponavadi so) ljudje preveč zagnani in v napačno smer, zafurajo pokrajino. Po pameti!

2 debeli

Otroci polnoči in Pločevinasti boben sta padli zaporedno, ampak čisto po naljučju. Da sta padli zaporedno je zanimivo, ker sta si knjigi precej podobni.

Otroci polnoči Salmana Rushdieja so prva njegova knjiga, ki mi je prišla v roke. Bi rad prebral še Satanske. Na kratko, gre za sodobno zgodovino Indije, pisano v prvi (in tretji) osebi s pozicije popka sveta. Za prav vse kar se zgodi, je nekako kriv naš glavni junak. Napisano je zelo zgoščeno, ogromno je nekih oseb, težko je vsemu slediti. Pripoved je vpeta v resničnost, konkretni zgodovinski mejniki so zelo lepo zliti z, domnevam, nekoliko domišljijsko zgodbo. Iz pisanja na vse načine veje širina. In neka meni ljuba duhovita cinična distanca do stvari, ki so lahko tabu. Najbrž naporno branje za tiste, ki želijo vsemu slediti, zanimivo pa je tudi za hitrega bralca, če kdaj pa kdaj upočasni. Zadnji del knjige vseeno odsvetujem tistim, ki trpijo za kastracijskim strahom.

Pločevinasti boben Gunterja Grassa je, vsaj po Nobelovi nagradi, precej razvpita knjiga. Tu gre za kratko sodobno zgodovino poljsko - nemških dežel, pisano v prvi (in tretji) osebi s pozicije nekoga, ki me še najbolj spominja na osebnost tistega reveža iz Susskindove knjige Golob. Pripoved je vpeta v resničnost, konkretni zgodovinski mejniki so zelo lepo zliti z, domnevam, nekoliko domišljijsko zgodbo. Iz pisanja na vse načine veje širina. In neka meni ljuba duhovita cinična distanca do stvari, ki so lahko tabu. Do konca nas še bolj zanima prebrati, ker razen tega kar je očitno, kljub vsemu ne vemo zakaj konkretno se je pripovedovalec znašel v norišnici.

Naključje?
Knjigi sta napisani na prav določen način, recept za tako pisanje se da prav jasno izluščiti.
Na primer: da prvoosebni pripovedovalec o sebi pogosto govori v tretji osebi, je precej močna stvar in bi zarad mene lahko bila predmet zaščite avtorskih pravic (če so celo programske zanke, po novi evropski zakonodaji). Grass je tu bolj sistematičen, Oskar skoraj po pravilu o sebi govori v prvi in tretji osebi hkrati v istem stavku.

Midnight´s Children je prvič izšla 1981, Die Blechtrommel 1993. Kdo je čigavo, preden je napisal svojo, prebral, izračunajte sami.
Rushdie Nobelove ne bo nikoli dobil. Je pa s svojim pisanjem pokasiral fatvo, kar mu je precej zagrenilo življenje. Nobelovo je precej lažje dati predstavniku nevtralnega srednjeevropskega spleena.

Opaaa! #1

Se vozim zadnjič po Ljubljani, pa na lepem zagledam kul hiše. Končno nekaj, kar izgleda kot stroj za bivanje, za razliko od posrane kvazi domačijskosti, s katero se razen res redkih izjem kitijo prav vse enodružinske novogradnje. Ali pa za razliko od tistega v prejšnjem prispevku.

Svojih 6 delnic Save sem prodal pred 3 leti, ko sva z D. delala izkop, po 26. Vmes je Sava povsem izstopila iz gume, ameriški denar pa razpršila v turizem in drugo, očitno pa so začeli tudi z investicijami v stanovanjsko gradnjo. Danes je Sava po 45.

Trnovske lepotice so dali narisati biroju, ki se je sestavil ko so zmagali natečaj za WTC, in očitno je dobro, če investitor zna delegirati odgovornost izven svoje projektive.

Pazi, to še ni končano (zemljo sem sam ozelenil v fotošopu), pa saj vidimo za kaj gre.

Poleg sodobne arhitekture, ki težko prodira v stanovanjsko gradnjo, skrbi za detajl, ličnih fasad iz Trespa plošč, pa seveda ravnih streh, je dobrih še nekaj velikih stvari. Dobro je, da gre za nizko, zgoščeno stanovanjsko gradnjo, kjer je (mikro)urbanizem enakovreden arhitekturi. Da so tlorisi dobri, enostavni. Da je izkoristek prostora zadovoljiv (bruto 250m2 zemljišča/stanovanje), da so bivalni prostori usmerjeni v atrij, ki je z 90m2 primerno velik, da je skupno parkiranje urejeno v polkleti pod notranjim skupnim dvoriščem, da vstopiš v svojo hišo iz garaže. Dobro je rešena hierarhija odprtega prostora od javnega, poljavnega (dvorišče med nizoma hiš) in zasebnega (atrij). Izjemna je lokacija, 15 min peš do Centra, vzhodni niz je odprt proti Gradaščici. Dobrih je tudi precej manjših stvari, na primer zenitalna osvetlitev spalnih hodnikov v nadstropju, kvalitetno stavbno pohištvo, ogrevanje z majhnimi individualnimi kotli na mestni plinovod, utp kabli v vsaki sobi, nadstreški iz kaljenega stekla, terase tlakovane s tropskim lesom.

Je pa nekaj velikih stvari tudi slabih. Osvetlitev SZ in JV niza se razlikuje za 180°. V atrijih zasebnost ni zagotovljena, saj sta vanje obrnjeni dve etaži, iz zgornje pa pač pokrivaš dogajanje v vseh atrijih v nizu. Razmerje med bruto in neto stanovanjsko površino je preslabo na račun prevelikih pomožnih prostorov v kleti, ki pa jih je treba enako krepko plačati. In smo pri ceni. Zadnje 3 od devetih hiš v kompleksu, ki še niso prodane, so po 94, 97 in 101M. In pazi to: za to ceno ne dobiš parketov, ploščic, notranjih vrat, obloge in ograje notranjega stopnišča, niti kopalniškega porcelana. Povrh vsega pa dobiš že vzidane splakovalne kotličke LIV Postojna (19t), ne pa vsaj, kot bi glede na ceno pričakoval, Geberit (50t). Uh.

Hiša, v kakršno se končno lahko vseliš, te tako pride skoraj 1M mark, kar pa je za nekaj, kar bi moralo biti vsem dosegljiv standard, odločno preveč. Kako naj torej mlad par, pa čeprav TINK (2 incomes, no kids), ki lahko na mesec skupaj pozabi 300t, računa na tako stanovanje? Na leto lahko pozabi na 3,5M. Bi zbral v 30 letih, če ne bi upoštevali stroškov kredita. Realno pa v 50 letih, če bi ti kdo odobril kredit za tako dolgo. Povsem racionalno, nepretenciozno in funkcionalno stanovanje za mlado družino si tako lahko privoščijo le otroci denacionalizacijskih upravičencev, razvajeni nemoralneži ki sebi na čast zapufajo vso žlahto, premožni direktorski penzionisti in tisti, ki zadanejo na Lotu (ampak tisti imajo drugačen okus, kot sem že nekje omenil).

Uh, uh #1

Tole sem včeraj snel na Barju, pri Črni vasi, 10 km od centra Ljubljane, pa je tako uh, uh, da si zasluži da s tem začnem. Čeprav malo potenciran, je to na žalost popolnoma korekten primer tipičnega slovenskega poselitvenega vzorca in tipične slovenske stanovanjske arhitekture. Da se ne ponavljam, preletite tole.

Včasih me gledajo postrani ko fotografiram njihove hiše, čeprav so večinoma vseeno videti ponosni. Vzel sem si pravico hiše objavljati in komentirati, to po moje ne spada pod varstvo osebnih podatkov s katerim so danes vsi tako obsedeni. Kaj se dogaja not, dobro, nikogar ne briga, ampak zunanjost je pač javna last in na žalost še kako vpliva na podobo krajine.

Zakaj pa ne

Zakaj pa ne bi še malce hiš komentiral? Zakaj ne bi nekaj materiala, ki ga itak zbiram za tisto, tule porabil? Uvajam dve novi rubriki, Uh,uh in Opaaa!

Mogoče že jutri kaj lepega.

Lahko noč.

Blog kot se šika

Tega sem našel, priznam, na vidmarju, pa vseeno.

"Have an analytical mind? Like to cook?" Potem beri Kuhanje za inženirje!

Sistematično, analitično, dobri recepti.

Sam navdušen kuhar, sicer recepte vedno jemljem prosto po prešernu. Sem pa vedno z zanimanjem študiral kemijo kuhanja (npr. zakaj zrezek postane rjav: ker karamelizirajo sladkorji v mišicah), kar je, če skušaš take teme načeti s kako kuharico, tabu. Pred par leti sem iz pasivnega, preplašenega sledilca receptov preskočil v fazo, ko kuham smelo, samozavestno, eksperimentiram, ne merim in ne tehtam in se receptov namenoma lotevam naokrog, nikoli direktno. Čujev blog zato berem kot duhovito čtivo. Ampak stvar je res obširna, sistematična, profesionalna, fotografije vabljive, recepti dobri.

Pred časom, po enem tednu na Bloggerju sem razočarano ugotovil, da so možnosti omejene. Ampak tale Majkl Ču je našel način. Ne vidim sicer drugega razloga, kot da na Bloggerju vztraja iz principa, pa vseeno. Vidim da ima webhosting, na ta način se najbrž lahko malo bolj špila kot ostali. Ampak poglejte njegov sidebar! V osnovni template je v sidebar, kolikor razumem, spravil še en blog, se še malo špilal in sedaj ima kategorije (za tiste ki ne vejo: to, da se na Bloggerju prispevkov ne da razvrstiti po kategorijah, je za nas velika travma). Vidim tudi, da prispevke naslavlja sistematično, tako da se že po abecedi razvrstijo smiselno.

Cooking for Engineers si 20.000 zadetkov na uro povsem zasluži.

Še 5 jih je padlo

Nazadnje so padle E=mc2, Na Zahodu nič novega, Tri hčere svoje matere, Peklenska pomaranča in Mladi levi.

E=mc2 Davida Bodanisa me je razočarala. Stopnjam na poti do enačbe na silo forsira zgodbe, marsikje je na račun domnevne všečnosti in poljudnost površen in nekonsistenten. Kar se pop fizike tiče, še vedno prisegam na prvo izdajo Kratke zgodovine časa, Strnadove Zgodbe o fizikih, seveda pa je za vedno neprekosljiv Del in celota Wernerja Heisenberga (moj paperback iz 1977 Mohorjeve ima velik e=mc2 natisnjen na hrbtni platnici).

Na Zahodu nič novega Ericha Marie Remarqueja zveni znano, a odprl sem jo prvič šele zdaj. Prva svetovna, za razliko od razvpitega Hemingwaya napisana z naše (nemške, avstroogrske, slovenske) strani. Sočni opisi mesarjenja, brezizhodnost, vse je en velik klic proti vojni.

Izšla je 1929. Ker je Hitlerjevi militarizaciji in fetišiziranju vojne (kot delajo bušiji) Remarque motil koncept, mu zagrenijo življenje, da leta 39 emigrira v ZDA.

Tri hčere svoje matere, prisrčna miniaturica Pierra Louisa (umrl 1925), je skoraj stoletje prepovedana krožila pod pulti. Zadnjič pa jo najdem, v trdo vezano, v špeceriji, pa hop v voziček.

Mehanična oranža je naslov Gradišnikovega prevoda knjige Anthonija Burgesa, ki ji na platnicah piše Peklenska pomaranča. Gradišnika zelo cenim, ta je res maher. To je tisti, ki se iz čiste radosti loteva prevajati najzahtevnejše knjige; njegova, ne Toporišičeva kot je zmotno večinsko prepričanje, je "zgoščenka", znan pa je tudi po trpežnem lišaju na nerodnem mestu (če ste brali njegov dnevnik v Sobotni). Knjiga je pisana v slengu nacaščini, s katero se je res potrudil. Ampak na žalost ni berljiva. Jezik ne steče, vse, za kar je bilo porabljenega toliko truda, se zdi nekako brez veze. Se pa knjigo vsekakor splača odpreti samo zaradi Besede prevajalca in priloženega slovarja nacaščine.

Mladi levi Irwina Shawa, to je odlična knjiga. 700 strani pade kot bi mignil. Druga svetovna vojna, skozi oči treh junakov. Avstrijca Christiana, ki se znajde do vratu v nacizmu, Hollywoodca Michaela, uspešnega udeleženca družabne scene ki se prijavi za pešadinca in Noaha, ameriškega Juda, ki se požrtvovalno prebija skozi rasistično poniževanje znotraj Ameriške vojske, kjer pravtako služi kot prostovoljec.

Knjiga je presenetljivo odprta, objektivna, iskrena. Kot Remarque, ne olepšuje, ne idealizira. Za njo ostane breme nesmiselnosti svetovne vojne, v katero so na vseh straneh ujeti ljudje v najlepših letih, z ambicijami, strastmi, življenji.

Toplo priporočam.

Krožišče

Kot je vedel že premožni Dostojevski, pa kasneje naša oblast, ki je vsake kvatre gnala za šajtrgo vse po spisku, ni ga čez delo na zemlji. Zato sem tudi to pomlad ustanovil privat enočlansko delovno brigado. Iz ljubljane sem si po telefonu za 1.april naročil kamion peska na Zabukovje, potem pa 3 dni gnal kramp, motiko, lopato, grablje in seveda šajtrgo, da sem tistih 8 kubikov peska razmetal entropiji v brk v nekaj, s čimer sem spet zadovoljen.

prej - potem

Michael, no offense, to privat krožišče sem si omislil že pred 5 leti. Rekel boš sicer: "evo, še en, res so obsedeni", ampak šlo je za čisto racionalen premislek. Avto malo približati hiši, sosedu Milanu omogočiti da na veliko zlorablja služnostno pravico prek naše parcele, ohraniti tudi najlepšega od 7 hrastov, obrniti avto s stilom in, kadar je potreba, omogočiti parkiranje čimveč obiskovalcem na s peskom posuti podlagi, da mi brez potrebe ne uničujejo trate. Zunanji premer je 14 metrov, povprečni avto z rajdnim krogom med 10,5 in 12m lahko zvozi brez težav. Večji problem je z višinsko razliko - med najvišjo in najnižjo točko kroga je 80 cm, tako da nekaterim ne potegne.

Pesek je dobro vsake toliko časa pregrabiti in populiti plevel, da se ne zarase. Če 3 leta ne vzdržuješ, postane tako kot na levi sliki.

Lahko noč.

Prevajanje, interpretiranje, vrednotenje

Ker ravno odhajam, pa dajmo spet nekaj kar sem napisal pred 6 leti:


Slikarji naj bi veljali za introvertirane, zamaknjene, zamišljene, "drugačne" ljudi. Po drugi strani vedno bolj spoznavam, da gre v stvareh, povezanih z umetnostjo, zaradi njihove neoprijemljive narave predvsem za osebna poznanstva, veze, prijateljstva, opravljivost, škodoželjnost in kar je še takih, drugače z objektivnostjo strokovnega dela skreganih čustev. Pri pravkar naštetem pa imajo veliko prednost ekstrovertirani, komunikativni, glasni, karizmatični, privlačni ljudje, kakršnih je med slikarji manj, zato pa toliko več med tistimi, ki med umetniki in gledalci (kupci) posredujejo.

Problem prevajanja pa ni v tem, da hrani posrednike, ampak v tem, da se pri prevodu nekaj izgubi. Zanima nas, kaj se izgubi, zakaj; ali je izguba lastnost prevajanja, ali stvar tehnike, in bi se ji s pametno izbiro lahko izognili. Zanima nas tudi, kje vse imamo s prevajanjem opravka; skušali bomo pokazati, kaj vse, kar sicer poznamo pod drugim imenom, je v bistvu prevajanje.
Seveda pa se bomo posebej posvetili prevajanju umetnin v vrednostne kategorije - interpretiranju, in prevajanju v materialni ekvivalent - vrednotenju.

To, da se pri prevodu nekaj izgubi, lahko povemo tudi lepše: prevod nujno nosi pečat prevajalca; ali pa: prevod je interpretacija s podpisom. Vendar mi je najljubša interpretacija Roberta Frosta, ki izgubo in prevajanje poveže v enačbo: "Poezija je natančno to, kar se izgubi v prevodu" (Debeljak, 1992:12).


* * *

S kompleksnostjo dojemanja sporočil skozi različne jezike smo se že seznanili. Nismo pa se ukvarjali z vsebino sporočenega, s tem, kaj se z vsebino med prevajanjem dogaja.
Za začetek si prevajanje oglejmo od daleč, in upoštevajmo razmišljanje iz prejšnjega eseja.
Od daleč se zdi prevajanje kot preoblikovanje sporočila iz enega znakovnega sistema v drugega. Prevod lahko stoji za novo stanje, lahko pa za proces preoblikovanja.

Neločljiv del sporočila je znakovni sistem, v katerem je artikulirano. Zagovarjal bom tezo, da to ne velja samo za umetnine, ampak splošno. Zdi se sicer, da so misli manj vezane na materialnost in laže prevedljive od, denimo, slik. V skladu s prejšnjim esejem pa to interpretiram kvečjemu kot obstoj več modalitet, ne pa kot črno-belo situacijo. Že ta primer kaže, da lahko prevajanje obstaja na različnih nivojih. Stvar lahko drugače interpretiramo z istim jezikom, ali pa menjamo znakovni sistem. To lahko pomeni drug verbalni jezik, lahko pa celo prevod v nebesedni znakovni sistem.
Zdi se, da je velikost izgube pri prevodu odvisna od sorodnosti znakovnih sistemov - bolj sta si tuja, večja bo izguba.
Po drugi strani pa slutimo, da izguba ni samo stvar znakovnega sistema, ampak je odvisna tudi od tega, kako posameznik dojema sporočilo. Kajti tudi če ga uspemo prevesti praktično brez izgub, nimamo zagotovil, da ga bo sprejemnik dojel enako kot mi. Idealni prevod v drug znakovni sistem najbolje ponazorimo s primerom, kjer prevoda sploh ni; vseeno bosta ponavadi dva poslušalca isto sporočilo dojela različno. Če je prevajanje med znakovnimi sistemi še relativno absolutna stvar, moramo interpretacije sporočil v posameznikov interni metajezik spoznati za absolutno relativno. Tu so izgube še bolj verjetne, zato jih velja predvideti in se jim skušati izogniti.
Izogniti se jim da tako, da se posamezne primere naučimo na pamet. Kaj je bonton drugega kot preigravanje situacij iz kataloga! Res, sposobnost posameznika, da funkcionira v družbi, recimo temu socializiranost, pomeni sposobnost umestiti (nujno nepredvidljive) impulze okolice v sistem naučenih ravnanj, katerih prepoznavnost in veljavnost je zagotovljena. Da, če je nekje zagotovljena, spet drugje ni. In ravno različna kulturna infrastruktura, poleg problemov s samim prevodom med znakovnimi sistemi, ponavadi uporabnost prevodov zmanjšuje.

Omenimo torej nekatere smeri razmišljanja, ki so se sedaj tako lepo odkrile.
Bonton lahko seveda primerjamo z našim "jezikom vojaških ukazov"; pravila obnašanja znotraj določene skupine so jezik, prav kakor primarni jezikovni kompleks. Poleg tega so nekakšen jezik, ali pa sestavni del, referenčni okvir, ali zaklad vrednosti vse zgodbe, strahovi, verovanja, tradicije, legende, spomini določene skupine. Problem je v tem, da nepoznavanje širšega kulturnega ozadja neke skupnosti prevajanje onemogoča; če se da fraze še naučiti - kdo bi razumel metafore? Seveda pa poznavanje vsega naštetega ni nikakršna garancija za uspeh.
Opravka imamo torej s soobstojem več znakovnih sistemov, ki pa se ne prekrivajo povsem, ampak poljubno; če si Madžari jezikovne značilnosti delijo z Mongoli, si kulturni okvir z Evropejci. Še bolj zanimiva in občutljiva stvar je v Bosni: podoben jezikovni okvir na verbalni ravni, različna sistema pisav, vplivi islama, katolišva in pravoslavja, prekrivanje tradicij zahoda in vzhoda...
Ta primer opozarja še na nekaj drugega: za konstruktivno prekrivanje različnih kulturnih tradicij je potrebna določena infrastruktura - neobstoj le-te ali kakšna drugačna, pa lahko potencirata nerazumljivost, neprevedljivost in boj za prevlado določenega kompleksa znakovnih sistemov.
Zdi se, da še vedno ne govorimo o dojemanju sporočila, ampak samo o prevajanju; celo posredovanje sporočila v istem jeziku, posamezniku iz istega okolja, je zavezano interpretiranju. Ali ni morda interpretiranje lastnost, imanentna dojemanju? In, kakšen je sploh mehanizem dojemanja? Tu se bomo zadovoljili z internim metajezikom, kot imenujem kompleks znakovnih sistemov znotraj človeka.
Po drugi strani pa se zdi, da se ljudje precej dobro razumemo, da razumevanje obstaja celo skozi stoletja. Če so Nostradamusove prerokbe stvar pragmatičnega reinterpretiranja koristolovcev, pa je vsem znano Sveto pismo, čeprav sestavljeno iz del različnih zapisovalcev in različnih časov, s svojimi prilikami vedno aktualno. Ali je za vzdrževanje aktualnosti, denimo Svetega pisma, zaslužna vsem po čudežu dostopna sporočilnost, ali sposobnost bralcev, da se adaptirajo na situacijo, da stvari dojemajo z dobrimi nameni? Zdi se, da je ljudem lastna sposobnost, da stvari sprejmejo, se jim čudijo in si jih razlagajo s kategorialnim aparatom, ki ga v danem trenutku premorejo. Predstavljajmo si dojenčka, kako dojema svet okoli sebe - z odraščanjem se spreminjajo samo interpretacije, svet in sposobnost čudenja ostajata relativno nespremenjena. Aktualnost nespremenjenim dejstvom zagotavlja spreminjanje interpretacij. Ker pa dejstva dojemamo skozi interpretacije, jih dojemamo kot nova dejstva.
Ta ugotovitev je za nas, ki nas zanima med drugim tudi aktualnost umetnin skozi čas, zanimiva.

Heisenbergov princip nedoločenosti smo omenjali že pri lastnostih postmodernega trenutka. Natančnejše ko je merjenje, večje opustošenje pusti za sabo - merjenje, s katerim želimo spoznati določeno stanje, vzpostavi povsem drugo stanje. Lahko ohranimo stanje in ugibamo, kakšno je, lahko pa ga merimo, vendar ga ne moremo izmeriti v celoti. Če izmerimo hitrost delca, mu s tem spremenimo položaj, in obratno. Iz tega lahko skujemo statistični opis verjetnosti polažaja in hitrosti, natančno pa ne moremo zatrditi.
Skušajmo zakonitost, ki velja na nivoju osnovnih delcev, kjer dovolj majhnih delcev za diskretni merilni sistem ni na voljo, prenesti na prevajanje: znakovni sistemi, v katerih je sporočilo aktualizirano, imajo različne zakonitosti, tako da povsem eksaktni ne moremo biti. Bolj eksaktni kot hočemo biti na besednem nivoju, bolj izgubljamo pri skladnji. Tu se spomnmimo razprav o prevajanju Homerja: je pomembnejši heksameter, ali se mu velja v korist eksaktnega prevoda podatkov odreči? Kajti poleg umetniške vrednosti, je njegovo delo bogat dokument o tedanjem življenju. Ne gre za to, da bi izjemnim Sovretovim prevodom karkoli oponašali - nekateri le pravijo, da obstaja tudi prostor za nevezan, a vsebinsko natančnejši prevod, kakršnega poznajo na primer Nemci.
Močneje kot se malček trudi, bolj bo njegovo dojemanje konkretne reči odsev njegovega kategorialnega aparata. Pomislimo, kak strašen trud je obstajal v tistih, ki so nekoč razlagali model vesolja z Zemljo v središču: vzhajanje in zahajanje Sonca so pojasnjevali z epicikli in koncentri, sistem je imel 72 spremenljivk! Mnogo natančnejši, Keplerjev nekaj čez 30, praktično uporaben Newtonov pa 16. (po Strnad, Zgodbe o fizikih).
Pri doživljanju slik, kjer ne gre (samo) za fiziko, je zato jasno: interpretacija naj bo odprta, predpis lahko velja le za določen pogled.

Jakobson razlikuje tri načine, kako interpretirati besedni znak:
1. Intrajezikovni prevod ali preubeseditev je interpretacija besednih znakov s pomočjo drugih
znakov istega jezika.
2. Interjezikovni prevod ali kratko malo prevod je interpretacija besednih znakov s pomočjo
drugega jezika.
3. Intersemiotični prevod ali transmutacija je interpretacija verbalnih znakov s pomočjo znakov
nebesednih znakovnih sistemov. (Jakobson, 204)

Razlaga ne velja samo za besedni znak - nam bo služila pri razmišljanju o umetninah. Preubeseditev slikarjem ni tuja; v procesu slikanja se mnogokrat pojavi potreba po tem, da bi kako stvar, še vedno v istem kodu, preubesedili. Preubeseditev najdemo tudi pri primerjavi podobnih slik istega motiva, v istem kodu - pa naj gre za kolege amaterske slikarje, ali zaporedna dela enega, bolj agilnega malarja. Res, pejorativnosti bi se lahko izognili; kaj je Morandijev opus drugega kot nešteto preubeseditev? Mnogokrat tudi slišimo za slikarje, ki "vse življenje slikajo isto sliko".
Prevod najdemo v razmerju dveh slik v različnih govoricah,a z istim motivom: na eni naj prevladuje pokrajina s kozolcem, na drugi materialnost barv. S prevodom pojasnimo različne rezultate slikarjev na pri nas tako popularnih likovnih kolonijah.
Relacijo med motivom in sliko - pa naj motiv pomeni realnost zunaj slikarja, ali pa že predstavo, oblikovano v njegovem notranjem metajeziku - pa označuje transmutacija. Sem pa spadajo seveda tudi tolmačenje, razlaganje in interpretacija umetnin v besednem jeziku.


Predmet našega zanimanja lahko objektivno ocenimo na več načinov; še najmanj preglavic je na prvi pogled s fizičnim dejstvom slike. Tu ni kaj interpretirati, tu so merilne naprave in kriteriji že dani. Slika meri toliko centimetrov v eno in toliko v drugo smer, naslikana je bila tega in tega leta, piše ponavadi zraven reprodukcij v knjigah. Pa vendar: tehta toliko in toliko, na hrbtni strani je nek napis, podokvir je črviv, na njem so tri nalepke. Platno je pribito z žebljički, podloženimi s koščki usnja. Opremljena je z okvirjem, ki so ga takrat in takrat na novo pozlatili...

Velika večina interpretacij se v resnici ukvarja samo s podobo; umetnostni zgodovinarji predvsem z manifestno, epsko vsebino, likovni teoretiki s čisto likovnim nagovorom.
Susan Sonntag se v svojem spisu "Proti interpretaciji" (Misel...1981:166-174) zelo jezi; interpretiranje pri tem enači izključno z opisovanjem manifestne vsebine.
Pravi, da : "... se vseskozi ohranja predstava, da je umetniško delo istovetno s svojo vsebino. Ali kot se tačas običajno pravi: da umetniško delo per definitionem nekaj izpoveduje."
Podobno kot mi meni, da je interpretacijsko delo v bistvu prevajalsko delo. Pravi, da je interpretacija zasidrana v diskrepanci med očitnim pomenom teksta in zahtevami (kasnejšega) bralca: "Interpretacija je radikalna taktika, s katero konzerviramo kak star tekst, ki je dosti predragocen, da bi ga bilo mogoče preprosto odkloniti, in je zato na novo pološčen. Interpret dejansko ne izbriše teksta, niti ga ne napiše na novo, temveč ga spremeni."
Manifestno vsebino je treba, kot pravi Sonntagova, odstraniti in raziskati, da se tako razkrije pravi pomen - latentna vsebina.
Interpretacija naj bi bila maščevanje intelekta nad svetom, interpretirati da pomeni siromašiti in pustošiti svet.
Pravi, da nas resnična umetnost dela živčne; s tem, da umetniško delo zvedemo na njegovo vsebino in jo potem interpretiramo, ga onemogočamo.

Sonntagova meni, da je interpretacija, ki izhaja iz nadvse dvomljive teorije, da je umetniško delo sestavljeno iz vsebinskih komponent, nasilna do umetnosti. Da iz umetnine naredi uporabni predmet, ki ga je mogoče vključiti v neko duhovno shemo kategorij.
V abstraktni umetnosti vidi poskus, pri katerem ni vsebine v običajnem pomenu, in ker ni vsebine, tudi ne more biti interpretacije. Meni, da pop art dosega z nasprotnimi sredstvi isti rezultat; ker si izbere čisto potrošniško vsebino, ga naj ne bi bilo mogoče interpretirati. Pravi, da se je teoretično mogoče ogniti interpretu tudi z umetniškimi deli, ki imajo površino zaprto in jasno. Tak da je film.
Meni, da interpretacija predpostavlja čutni doživljaj umetniškega dela in na tem temelji, da pa tega čutnega doživljaja danes ni več mogoče kar tako predpostavljati.
Sonntagova zaključi, da naša naloga ni odkriti najvišjo mero vsebine v kakšnem umetniškem delu. Še manj naj bi naša naloga bila iztisniti iz dela več vsebine, kot je je v njem. Naša naloga da je veliko boljša - pristriči vsebino, da pride do izraza stvar sama.

V marsičem sem razmišljali podobno, z določenimi stvarmi pa se ne morem strinjati. Sonntagova tako predpostavlja, da je možno interpretirati izključno vsebino, kjer se bistveno razhajava. Menim namreč, da tisto, kar delamo z vsebino, ni prava interpretacija; je prej nekakšno branje po dovolj definiranih kriterijih, da so že dolgočasni. Pravo interpretacijo vidim, kot sem omenil zgoraj, v prebavljenju umetnine - za to pa vendar pride v poštev ravno, kot jo je imenovala, latentna vsebina! Najino razhajanje ponazarja tudi primer filma: Sonntagova pravi, da ima film impulz tako močan in jezik tako direkten, da je lahko samo to, kar je, da se ga ne da interpretirati.
S prijateljico sva nedavno debatirala o filmski kritiki. Pridušala se je čez slabo kvaliteto kritik v tedenski radijski oddaji, kako da take neumnosti sploh objavljajo, da mora biti kritika objektivna. Sam trdim, da naloga kritikov ni brati naglas, ampak prebaviti; branje je tu neosebno prenašanje, posredovanje podatkov - interpretirati pa pomeni spraviti skozi sebe. Naloga kritikov ni nadomestiti ljudem prvinsko izkušnjo, ampak jih, z deklariranjem svoje, prepričati ali odvrniti od ogleda. Kritike so podpisana mnenja, neločljivo povezana torej z izkušnjo podpisanega, o tem ni dvoma. Če pa si pri avtorju, instituciji ali ljudeh sposoben kritik pridobi status zveličarja, se menda ne bomo jezili na umetnike, ker njihove slike niso enoplastno latentne!
Ravno to namreč zahteva Sonntagova: pristriči vsebino, da pride do izraza stvar sama!
Tudi če s tem ne diktira umetnikom, ampak predvsem kritikom, se z njo ne morem strinjati. Namesto interpretacije manifestne vsebine sama ponuja nekaj še hujšega: najprej zanikati, pristriči vsebino, in potem kazati še na ( = interpretirati ) stvar samo!
Pravi tudi, da interpretacija predpostavlja čutni doživljaj, da pa ga danes ni več mogoče kar tako predpostaviti. Ali ni ravno obratno? Interpretacija nas razbremeni nuje po trošenju neposrednega izkustva za iskanje tistega, kar nas res zanima! Kot smo omenili že prej, deluje kot vabilo ali svarilo pred resničnim ogledom. Čutni doživljaj je tu bolj nujen za interpretatorja, kot za publiko.
Morda pa Sonntagova s tem misli, da pri možnosti direktnega dostopa z domačega fotelja vloga interpretatorjev odpade? Niti sličajno, danes profesionalno iskanje med ogromnimi količinami navlake po internetu obstaja celo kot poklic. In kaj je izbor drugega kot interpretacija?

Ljudem je ponavadi veliko do tega, da bi imeli drugi o njih relativno dobro mnenje. Sebi smo pripravljeni priznati več kot drugim, sami si vzamemo drugačno svobodo kot v družbi. Govorim o večernih oblekah, poslovnih kosilih, razmetanih stanovanjih in nasilju med štirimi stenami. Menim celo, da ljudem ne gre toliko za lastno razumevanje, kot za dobro mnenje drugih o stvareh v naših posestih. Če si česa želimo, ne želimo predvsem zaradi stvari same, ampak zato, ker nas je nekaj v tako stanje pripeljalo - pa naj bo želja po priznanju, ugledu, prijateljih. Umetniške slike zelo dobro funkcionirajo kot tovrstni simbol, in nikar se ne slepimo, da visijo na stenah zaradi svoje latentne vsebine. Če pogledamo tako, je dobra beseda uglednega kritika vredna več kot sto neposvečenih mnenj.
Poleg tega ni zagotovljeno, da latentna vsebina ni na nek način manifestna; če na čustva namesto zgodb, ki jih ilustrira, slika deluje bolj neposredno, ne pomeni da vzbujenih občutkov ne moremo izraziti z besedami. Res pa je, da jih je bolje ne izraziti - podoba tako ostane dalj časa sveža.

Je torej prav svoje delo prepustiti na milost in nemilost interpretatorjem? Se temu sploh da izogniti? Umetnik se danes ubada z enakimi problemi kot velike korporacije: kako se znebiti posrednikov - le da namesto klestenja stroškov in povečavanja dobička teži k neposrednosti lastnega nagovora.
Pa vendar - če umetniku priznamo vsaj malo človeške šibkosti - ali ne teži malo tudi k priznanju pri uveljavljenih peresih? In, ko že govorimo o dobičku: ali povezava s posredniki umetniku, za razliko od velikih korporacij, ne prinese večjega dobička? Res je, da si odrežejo svoj delež, vendar si interes delijo z umetnikom.

Kako torej ocenjevati, interpretirati, soditi umetniška dela?
Predlagam, da predmet našega zanimanja najprej ocenimo kar se da strpno, z dobrimi nameni, in skušajmo ugotoviti, kaj je avtor hotel povedati, kakšna sredstva je za to uporabil in na kakšen način. Šele ko smo tako nekako definirali območje, kjer se delo giblje, ga skušajmo ovrednotiti.
Oceniti ga torej skušajmo glede na to, kolikor je konsistentno samo v sebi.
Hauser pravi, da: "umetnostne vrednosti, ki bi jo ločili od umetniških del, pa bi vseeno mogla imeti kakršnokoli veljavo in bi lahko postala predmet “zrenja bistva” ( Wesenschau ), sploh ni. Enaka resnica se lahko pojavlja in uveljavlja v najrazličnejših povezavah in preobrazbah, umetnostno dragocena tvorba pa more imeti eno samo obliko, po kateri jo lahko ocenjujemo: tisto, ki jo je iznašel enkratni in edini psihološki subjekt." (Hauser, 1980:143)
V poskusih čimbolj izčrpnega tolmačenja pa predvsem ne smemo pozabiti, da se vprašanje ne glasi: "kaj je?", ampak:"kaj mi stori?"
"Tako kot si same umetnine medsebojno ne nasprotujejo, se tudi različne umetniške presoje in okusi medsebojno ne izključujejo, ampak se razločujejo kot pomembne ali nepomembne, kot bolj ali manj bogate s spoznanji ali revne, ne pa kot pravilne ali napačne". (Hauser, 1980:148)



Vrednotenje umetnin je tudi neke vrste prevajanje. Če je tolmačenje transmutacija v eni stopnji, katere rezultat je praktično uporaben za nevešče ali tiste, ki imajo kak interes, gre pri vrednotenju za transmutacijo v dveh stopnjah!
Prva stopnja je prevod iz likovnega v kategorije besednega jezika, druga pa prevod iz besednih v simbole praktične narave.

Premislimo, ali vrednotenju zadošča že samo druga stopnja?
Recimo da kupujete sliko. Prodajalec vam pove, da ima slika veliko umetniško vrednost. To utemelji s pomembnostjo avtorja, z lepoto podobe, z dobrim stanjem njenega fizičnega dejstva, z redkostjo tovrstnih del, z avtorjevo signaturo, z urejenimi papirji. Vse to zlahko sprejmemo kot transmutacijo atributov slike v vrednostne kategorije.
Če vam pove, da stane tisoč, nato pa se posveti drugi stranki, vas najbrž nima za resnega kupca. No, če vam jo ponudi za 800, ker ste mu tako simpatični - ali pa vam prišepne, da se zanjo veliko zanimajo, in da je zadnja ponudba 1400, se je lotil druge stopnje transmutacije. Ta je po naravi precej banalna, predvsem pa podobna vsemu drugemu trgovanju. Samo druga stopnja torej ne zadošča, ker vrednotenje potrbuje utemeljitev.
Prevod sporočila umetnine, interpretiranega v znakih verbalnega jezika, v materialno vrednost, spada na področje ekonomije: ne gre za stvari, ki bi jih lahko izvlekli iz dela samega, ne gre za stvari, lastne delu, pač pa za zunanje vplive. Recimo za to, kolikšno sposobnost menice "družba" umetnini prizna. Pri prevajanje v denar in kasneje v kaj drugega pa gre za navaden prevod, zunaj umetniškega.

Vrednost umetnine smo definirali kot sposobnost, da nase veže drugačne pomene, da prevzame vlogo menice. Spremembo vrednosti torej prinaša sprememba te sposobnosti. Res, mnogo bolje kot opazovati sliko in si tolmačiti njeno vrednost, je opazovati razliko med isto sliko, ko ni bila vredna nič, in ko je draga. Po eni strani je umetnina na zunaj enaka, oziroma je nespremenljivost zaželena. Po drugi so znamenja staranja dokaz pomembnosti prav tistega dela. Vedno lahko razliko med delom, ko je še brez vrednosti in med istim, ko je neprecenljivo, utemeljimo npr. v starosti, razlikah. Kljub vsemu vse to ni odvisno toliko od slike, kot od drugih stvari. V bistvu ravno vrednost slike dela malenkostne razlike pomembne. Tega se spomnimo kasneje, ko bomo o avri originala govorili podrobneje.

Zapletenost vrednotenja umetnin si ponazorimo z vrednotenjem paradižnika. Definirajmo kriterije za ocenjevanje kakovosti paradižnika! Dobro je, če je zrel, a čvrst; ne več oranžen, a nikakor ne prezrel. Ne sme biti naguban, ne prevelik, ne premajhen; ne ploščat, ne podolgovat, ampak okrogel; dobro je , če se v hladilniku nekaj časa obdrži; seveda okus ne sme biti mokast, samo po sebi je razumljivo, da želimo naravnega, ne genetsko predelanega. Torej, imamo paradaižnik in kriterije. Mu lahko določimo ceno? Zaenkrat lahko ocenimo njegovo kakovost; če imamo opravka z mnogo paradižniki, jih lahko razvrstimo v razrede, a o ceni lahko samo ugibamo.
Malo nam pomaga seznanjenost s stroški pridelave, tako da si lahko določimo najnižjo mejo, seveda pa ta na ceno nima pretiranega vpliva.
Cene so stvar zunaj paradižnika. Pozimi smo pripravljeni za mokast paradižnik odšteti nekajkrat več kot poleti za vrhunskega; pretirano osveščeni posamezniki bodo med drobnimi poškodovanimi bolanimi, in med čvrstimi enakimi kockastimi izbrali prve, bio. Če se je v kakem zakotju pokvaril kamion paradižnika, bodo za okoliške prebivalce sadeži neverjetno poceni, če ga po drugi strani še nikjer nimajo, ga bo Hasan prodajal drago kot žafran.

Ali torej lahko po sliki sklepamo o njeni ceni?
Ali lahko definiramo objektivne kriterije za ocenjevanje umetniških del?
Kako ovrednotiti sliko po absolutnih merilih? Dobro, kako ovrednotiti sliko, če vemo, da absolutnih meril ni?
Če bi obstajal način, da bi vse slike razvrstili po kvaliteti v vrsto, ali bi razvrščanje po ceni dalo enak rezultat?

"Vrednosti so samo tam, kjer so potrebe po njih". (Hauser, 1980:145)
Dokler bo kdo čutil potrbo po tem, da bi svojemu denarju namenil sicer nepraktično, a vendar oprijemljivo in lepo obliko, in dokler bodo umetnine dovolj uporabne za prevzem simbolne vloge, se slikarjem ni bati.


* * *


V interpretiranju in vrednotenju umetniških del smo prepoznali posebni obliki prevajanja. Kakor pri vsakem prevodu, se tudi tu srečujemo z nujno nedoločenostjo. Različni pogledi so legitimni in tudi vrednote na posameznih ravneh se s časom spreminjajo, tako da se da stvari , čeprav vsakič utemeljeno, interpretirati na različne načine.
Opozorili smo na bistveno razliko med razlaganjem umetnin, in prevajanjem njihovih lastnosti v vrednost, opisljivo z denarjem. Stvar smo razložili z dvema stopnjama transmutacije, tako pa smo v problematiko, kjer mnogokrat pride do absurdnih situacij, katerih nelogičnost nekateri radi fetišizirajo v vzdrževanju tabujev, vnesli nekaj reda.

Ogorčeni starši

Požiram knjige, preberem v glavnem vse kar mi pride pod roke. So tudi obdobja, ko razen vsakodnevne jutranje rutine ob kavi, ko v 15 min do črke preberem Delo, mesece ne preberem nobene knjige. Ampak odkar sva z D. naročena na tiste poceni knjige da si napolniva polic, ni abstinence. Včasih pa zraven kupim še kako iz Večerove ali Dnevnikove akcije.

Približno polovico teh knjig sem nekoč že prebral, ampak na vsakih nekaj let se itak spodobi obnovit. Priznam, Imena rože (že prej 3x), Mojstra in Margarete (2x), Živalske farme (3x), Klavnice 5 (prebral ko je bil pred leti v Radarju prispevek "Dresden, Dresden"), Nevidnega človeka (to sem dobil za zmago na nekem osnovnošolskem kvizu v Pionirski knjižnici) in Gospodarja muh (2x, prvič v 4. razredu osnovne, leto preden je Golding dobil Nobelovo; ko sem bil v 6. razredu sem komaj čakal filma po televiziji, a so bile redukcije elektrike in sem lahko gledal le svečo), še nisem odprl.

Nekaterih ni možno prebrat, so preprosto zanič. Siddarta, ne vem kdo lahko to prebavi. Pa Srce teme, obupno zanič. Pa Smrt Slovenske primadone, skozi katero sem se prisilil samo zaradi "Slovenske".

Nekatere so prijetno presenečenje. Na Drini čuprija, pravi biserček. Vzhodno od raja, teh 700 strani se je jeseni ob morju v 2 dneh praktično samih prebralo. Buda iz predmestja je čisto v redu knjiga. Soba z razgledom in Smrt v Benetkah prav tako. Hellerjev Catch 22 je pa tako dobra knjiga, da je vredna posebnega prispevka. Tujca sem spet prebral včeraj dopoldne, to se vsakič prileže. Preostali 2/3 Na cesti od Kerouaca sem prebral danes dopoldne (odprl 2 mesca nazaj) - to je treba prebrat, da veš kdo so bitniki (menda so bitniki potemtakem tisti, ki se vozijo sem pa tja čez Ameriko).

Prijetno me je presenetil Jančarjev Galjot, nekaj koristnih srednjeveških lekcij. Pravo odkritje pa je bil Vitomil Zupan, se pravi Igra s hudičevim repom. Spominja na Bukowskega, ki sem ga svoje čase najraje študiral v srbskih (latiničnih) prevodih Flavija Rigonata (v slovenščini se Bukowski nekako izgubi s prevodom).

In ko smo že pri Slovencih, sem prejšnji teden kupil še razvpiti Zupanov Menuet za kitaro, v sredo pa Noč do jutra Branka Hofmana, oboje je izšlo z Dnevnikom. Oboje se je precej hitro prebralo.

V osnovni šoli sem odkril knjigico Ringo Starr, o simpatičnem pesu. Poleg sitne pomisli pripovedovalca, ko je začutil nekaj mokrega na hlačah, namreč: "Prasec me je poscal", je bilo pri tej otroški knjigi najbolj zanimivo to, da je njen avtor, Branko Hofman, bil nekoč zaprt na Golem otoku.

Noč do jutra, prvič izšla 1981, je prva knjiga ki se je odprto lotila komunističnega taborišča Goli otok. Bolj ko ne za lase privlečena kriminalka je le izgovor za dolge reminiscence o sistemu razčlovečenja. Z razmišljanjem pripovedovalca, ujetega v kafkovski zaroti, se brez težav identificiramo. Podobno je z Menuetom za kitaro. To je v bistvu partizanarica, ampak pisana skozi oči kritičnega intelektualca, ki se opredeljuje do nelogičnosti, absurdov, krivic. Taka poza je danes ljudem samoumevna, ampak Zupan je od 15 let, na katere je bil obsojen, dejansko preživel 7 let v zaporu! Pazi, zaradi "različnih prestopkov zoper moralo".

Zaradi Menueta za kitaro se je sestavilo neformalno združenje staršev, ki so knjigo, izbrano za maturitetno čtivo, svojim otrokom prepovedali brati. Baje z isto utemeljitvijo.

Nekoč je bil zaprt ker je komentiral socializem. Danes ga prepovedujejo, ker v partizanarici nastopa kot partizan. Obakrat gre seveda formalno le za "različne prestopke zoper moralo".

Opazujem in se čudim. Kako v Sloveniji delamo z disidenti, pravimi disidenti, ki jih je vendar bilo tako malo! Kaj so Čehi ustvarili iz Havla! Pa mi? Imeli smo Pučnika, pa Vitomila Zupana, Branka Hofmana, mogoče Igorja Torkarja, še koga, mnogo ne. Zupan konca komunizma ni dočakal, umrl je 1987. Upam da ne ve, kaj se dogaja.

In nauk? Sluzavci se presluzijo skozi vsak sistem, edina poza, lastna kritičnemu intelektualcu, pa je opozicijska. Vedno.

Lahko noč.

Kaj imajo skupnega?

Ko smo ravno preko 1000 zadetkov, se spodobi da spet napišem nekaj o umetnosti.

Kaj imajo skupnega Ive Tabar, Marko Peljhan, Vuk Čosić, Eclipse, Jože Tisnikar, Vadim Fiškin, Peter Mlakar in še kdo?

Vsi spadajo v mainstream, celo v prvo ligo slovenske umetnosti; razen pokojnega Tisnikarja so njihovi projekti abonirani na pipico Ministrstva za kulturo in mnoge druge. No?

Nihče od njih nima akademije. Nekateri so sicer študirali na fakultetah, ki spadajo pod umetniške akademije - Vuk Čosić arheologijo na beograjski likovni akademiji in eklipsarci na ljubljanskem oddelku za oblikovanje, ampak nihče od njih ni akademski slikar ali kipar, kamor naj bi skušali priti tisti, ki bi radi postali umetniki.

Ive Tabar je tisti medicinski brat, ki se je dal v galeriji Kapelica najprej pri polni zavesti intubirati, kasneje si je sam v galeriji zvrtal luknjo v koleno, pred kratkim si je v galeriji prerezal trebuh in si ga sam zašil.

Marko Peljhan je diplomirani AGRFT gledališki režiser. S svojo genialno idejo, Makrolabom, je prepotoval ves svet in se dobro zabaval, dobro finančno podprt od države in telekomunikacijskih sponzorjev.

Vuk Čosič, Vseprisotni, je po formalni izobrazbi arheolog.

Duo Eclipse sestavljata dve diplomirani oblikovalki (ta gajstna, ki jo vedno tako veselo kaže je natanko tista, ki ji je mamo ubil Miran Rudan, ko je povzročil nesrečo s svojo srebrno alfo, na kateri je bil velik napis Miran Rudan, potem pa se je naredil neumnega, vse zanikal in posnel še nekaj pesmi v angelsko nedolžno beli opravi).

Jože Tisnikar je bil grobar (delal je pri pripravi mrličev na krsto). Tisnikarja vsa slovenska stroka uvršča med Velike, nikakor ne med naivce, samorastnike, depresivce.

Rus Vadim Fiškin je diplomirani arhitekt, letos pa bo zastopal Slovenijo na likovnem bienalu v Benetkah s kuliso sobe, v katero bodo svetili reflektorji in predstavljali Sonce. Predstavljanje države na beneškem bienalu je menda največja čast, ki lahko v Sloveniji doleti živega aktualnega umetnika.

Peter Mlakar je tisti filozof, ki je na elektropnevmatsko kladivo (štemarco) nasadil dildo in s tem v galeriji natepaval žensko. Ministrstvo za kulturo je bilo tako navdušeno, da mu je plačalo pod v Dublin, kjer je s tem performansom uradno razveseljeval ultrakatoliško irsko publiko na letošnjem evropskem mesecu kulture in ji tako najlepše predstavil bratsko katoliško Slovenijo. (Linka nisem našel, zato samo tale njegov Gspot)

Namen tega pisanja nikakor ni, da bi zgornje umetnike in njihovo delo kakorkoli relativiziral; to je zanimiva umetnost. Vprašajmo se pa, kakšen smisel ima ljubljanska ALU, zasidrana v 19 stoletju. Pri vpisu iščejo risarske talente - zakaj le? Gojijo modernistični likovni izraz štafelajnega slikarstva - zakaj le? Akademija ni ne pogoj za državne kulturne subvencije, ne pogoj za vstop v državne galerije. Akademija od znotraj izgleda kot zelo zanikrn sanatorij. Kdor je v naših, od države podprtih inštitucijah umetniškega sistema količkaj prodrl, pa je akademski, je tistih par tam zabitih let moral hitro pozabiti.

Lahko noč.

Krvavec 185

Tole na hitro, ker ravno odhajam, menda do sobote.
Z D sva včeraj smučala (D je bordala), bilo je precej idealno (do 12h, ko se začne plundra), jasno, sončno. Na vrhu Zvoha se je za popestritev večji del dneva zaključevala 6dnevna farsa s helikopterjem naše vojske (na koncu je le poletel).
No, oglašujejo 185 cm. Nič ne rečem, snega je res dovolj, ampak 185 cm ga pa res ni. Po moje ga povprečno ni več kot 80, na precej sončnih koncih pa lepo trava rase. Gledam okrog postaj žičnic, kjer je zmetan na kupe - ne najdeš kupa, visokega 185! Pobira ga pa povsod hitro, hitro. Danes ne vem če ga je povprečno še 75, ampak, pazi: danes oglašujejo 180 cm.
Taka spomladanska rekreacija se prileže, upam da se bo dalo še do srede aprila, če se pa komu sanja kako merijo debelino snega, naj pa prosim tu napiše.
Tista: 185 že, ampak a v dolžino al v širino?, pa naj vseen ostane za sred aprila.

DIY #1

Ker vidim, da ni nič nenavadnega, če bloger objavi sliko svoje kopalnice, na primer anaiis (na primer 29.11.04 - no link, for obvious reasons, obviously), bom pa še jaz svojo (seveda najino, D ni bilo nič prizanešeno).

Najprej si zamisliš kaj hočeš, narišeš načrt. Ker ni vrat, kjer bi morala biti, razbiješ zid:

Zazidaš odprtini, kjer so bila vrata prej. Ker tla niso izolirana, razbiješ estrih in podložni beton in znižaš nasutje. Naliješ nov podložni beton. Vzidaš vratni podboj.

Pokličeš inštalaterje in jim pokažeš kje hočeš vodo in odtoke. Ker je to odvisno od porcelana, si priskrbiš načrte za izbrani porcelan. Priskrbiš si tudi vgradni kotliček z ogrodjem, ker hočeš da wc lebdi v zraku. Priskrbiš si bano in radiator, ker moraš točno vedeti kje bodo priključki. Paziš, da so inštalaterji pri 7 odtokih (kondenz iz inox dimnika, odtoki bane, bideja, wcja, morebitnega pralnega stroja, umivalnika in talni odtok), 5 priključkih (PS, bana, BD, WC in umivalnik) za mrzlo in 3 za vročo vodo natančni. Razbiješ zid za radiatorjem, da lahko cevi skrijejo, gledaš jim pod prste. Čez podložni beton in razvod odtočnih cevi našvasaš katran, 2 plasti, in posuješ z mivko. Položiš termoizolacijo, kovinsko toplotnoodbojno folijo in armaturno mrežo. Naslednji dan inštalaterji razpeljejo cevi za talno ogrevanje, približno 80 metrov. Seveda za njimi vse razvežeš, popraviš in spet privežeš na armaturo. Okrog bane, ker hočeš da bo nizko, ogradiš s siporeksom, da beton ne steče tja. Zaliješ s hitrosušečim betonom, ki ga mešaš z drobnim peskom in posebnim Mapei cementom, skrbno zagladiš, paziš na padec proti talnemu odtoku.

Razpelješ elektriko: 3x2,5 PGP za vtičnice (3x, od tega eno na posebno varovalko za morebitni pralni stroj) in infra peč (tudi posebna varovalka), 3x1,5 PGP za luči, stikala in vtičnico za radio pod stropom (luč na stropu, transformatzor za 12 V luči nad ogledalom) in pumpo bane. Vse vodiš do razvodne doze, kjer kasneje zvežeš. Stikala zasnuješ tako: zunaj, pred vrati je dvojno stikalo (eno za luči, drugo za radio), noter ob vratih še eno dvojno stikalo (za prižiganje ploščate halogenke na stropu - lahko gorijo luči nad ogledalom in ta, lahko samo one; in za infra peč). Ker izbereš masivna kovinska (mat aluminij) Bticino stikala, moraš za vtičnice in stikala vzidati posebne Bticino doze. Skupaj razpelješ 80 metrov kablov, seveda vse v plastičnih rebrastih ceveh. Nato na grobo poflikaš zidove, kasneje pa še s finejšo malto z mivko. Pod stropom, da skriješ obstoječe vode centralne kurjave, namontiraš ogrodje za Knauf iz pocinkanih profilov. Cevi obložiš s toplotno izolacijo, da ni izgub. Našraufaš zelene vodoodporne 12,5 mm Knauf plošče. Nad ogledalom ob steno pritrdiš alu profilček, kamor bo ogledalo zataknjeno. Izrežeš odprtine za 12V lučke, ki si jih prej priskrbiš, da je pravi r. Vse stike knaufa prekriješ z armaturno mrežico, konveksne robove obložiš z alu vogalnimi letvami, in vse stike zagladiš z Rigips maso. Skozi nosilni zid namontiraš močne konzolne nosilce za BD in umivalnik.

Odstraniš staro okno in ga zamenjaš z novim, ki si ga naročil mesec prej: pritrdiš sidra, zakitaš s Purpenom, omečeš okrog.

Fiksiraš bano, zmontiraš odtok, zmontiraš pnevmatski odčepnik, na elektriko zvežeš masažno pumpo. Ko preveriš, ogrodje bane podzidaš. Nato s siporeksom obzidaš bano (pustiš odprtino pri pumpi za morebitno vzdrževanje) in WC kotliček, ker hočeš obloženo s parketom. Siporeks obrusiš, vse obdelaš s Kemagledom G, obrusiš in obdelaš še s Kemagledom F.

Stene obložiš z granitom. To je težko, ker nočeš fug. Zato si izredno natančen, lepiš seveda z elastičnim lepilom za kamen. Ob robovih puščaš par mm dilatacije za elastični kit.

Stene in strop, kjer ni ggranita, omečeš s Kemagledom G in obrusiš. Omečeš s Kemagledom F in obrusiš. Zgladoš še z Jubolinom in obrusiš. Prebeliš 2x z Jupolom.

Estrih zgladiš s hitrosušečo rdečkasto izravnalno maso Mapei. Paziš na padec proti talnemu odtoku. Tla pripraviš z najboljšimi materiali, ker bodo obložena s parketom in talno ogrevana.

Priskrbiš si tikov parket (techno vezava), ker je dovolj masten da zdrži vlago - s tem so obložene palube jaht in jadrnic. Narišeš linije polaganja. Lepiš z dvokomponentnim poliuretanskim lepilom, ki ga mešaš v razmerju 7+1 po toliko, kolikor lahko uporabiš v pol ure. Ob stenah puščaš dilatacijsko fugo. Ko položiš tla, grobo obrusiš ob bani in kotličku. Položiš še po oplati bane in po bloku splakovalnega kotlička. Nato pripraviš parket za lakiranje: najprej grobo pooblaš, nato grobo obrusiš s tračno brusilko. Ob vogalih pri bani in kotličku si pomagaš tudi z vibracijsko in ekscentrišno brusilko ter z roko. Ponavljaš z vedno finejšim brusnim papirjem, do granulacije 150. Paziš da vzdržuješ padec proti talnemu odtoku. Prekitaš s kitom, ki ga zamešaš iz posebne tekočine in lesnega prahu od brušenja. Prebrusiš s 150. Vse razprašiš, res razprašiš. Lakiraš z dvokomponentnim poliuretanskim lakom, 4x, vmes vsakič prebrusiš z vodobrusnim papirjem 180 in skrbno razprašiš.

Strop in stene, kjer ni granita, prebeliš z Dulux visokoprekrivno barvo. Zvežeš elektriko, namontiraš stikala in vtičnice, transformator in infra peč. Na vratni podboj pritrdiš novo frtlajtungo, pritrdiš tečaje za vrata. Nasadiš nova vrata, namontiraš kljuko. Na podboj pritrdiš železo za zapah, z dletom izklesaš odprtine. Vrata po podboju zatesniš s samolepilno peno. Pri tleh pripiro obložiš z eloksiranim alu profilom - tla v kopalnici so 2 cm nižje. Stike med parketom in stenami zatesniš s silikonskim kitom tikove barve, ker nočeš lesenih obrob.

Zapreš glavni ventil in namontiraš pipo za bano. Pritrdiš bide, hkrati zmontiraš sifon, ventile za vodo in pipo. Pritrdiš WC školjko. Pritrdiš veliko masivno jekleno tipko splakovalnika. Pritrdiš umivalnik, sifon in pipo. Pritrdiš tudi polnogo umivalnika. Bide, WC in umivalnik so pritrjeni v zraku, odtoki so nevidno speljani v zid. Zapreš centralno in namontiraš kromirane nosilce, na njih pa kromiran cevni radiator. Na okno namestiš kovinsko žaluzijo, ker, kot je znano, ne maraš zaves.

Namestiš ogledalo dimenzij 273x100 cm - zataknjeno je v profilček pod stropom in sloni na bloku kotlička. Izdelaš police - ker so masivne tikove deske (1,6M m3) drage in krive, narediš police iz lepljenih bukovih plošč, ki imajo podobno teksturo kot tik. Obdelaš jih z lazurnim premazom tikove barve in lakiraš s poliuretanskim lakom. Enako izdelaš pult previjalne mize (stoji namesto pralnega stroja, ki ga ne želiš v kopalnici in bo drugje, je pa v steni za vsak slučaj skrita napeljava zanj), ki je v bistvu inox predalnik iz Ikee v Gradcu, podoben kot jih vgradiš v kuhinji.

In, vuala, imaš novo, 7m2 veliko, toplo, čisto svojo, u nulo, kopalnico:

Tisto

Letos se lahko pohvalim, da sem oddal vlogo za dokončanje študija in bil po tem že 2x pri G. Tudi danes. G je preblag, pogovarja se kot kolega, jaz pa rabim hudega mentorja, ki bi me gnal. To je težko, po 7 letih (uh).
Bolj me ženeš, več nardim. Postavi mi deadline in končano bo.
Daj mi ves čas na svetu in lovil bom ribe.

To je greh, če maš narjene sprejemne, pa (redno!) vseh 37 izpitov, visoko povp. oceno, si bil 2x demonstrator, opravil prakso na gradbišču (WTC) in v biroju (Belfast). Nimaš pa še po 7 letih (druge) diplome.

Perfekcionizem mi škodi. Hočem da je tehtno, pa u nulo. Več let poženem, bolj tehtno naj bo, ker bo to moja edina arh. referenca, pa že v srednjih letih (sicer je tudi to relativno - maš take, ki jih cel svet pozna kot uspešne arhitekte, pa so mel prvo realizacijo po 40tem). Plan je bil, skratka, rešit stanovanjsko problematiko v Slo. Nekje v računalniku mi leži 50 strani teksta, ki sem ga na to temo napisal 5 let nazaj... Drug del naloge je aplikacija - na par konkretnih lokacij posadit zazidalni vzorec.

Izumit je treba sistem nizke zgoščene zazidave, ki bo racionalen in sodoben. Kot Murgle (projekt leta 65!), ki so v marsičem še vedno nepresežene. Ivanšek jih je narisal za delavce, živi pa tam elita, ker funkcionira. Hiše na parcelah 150 - 250 m2, brez kleti, neto stan. površine 70 -100 m2, zgrajene za po 80.000mark, se danes 30 let stare prodajajo nad 500.000mark. Je pa res da so bile zgrajene na zastonj zemlji - mestno zemljišče, najem za 99 let - danes pa jih preprodajajo skup s tistih 200m2 parcele.

Tu ni kompromisov: popolna zasebnost atrijev (zavarovani pred nezaželjenimi pogledi), lasten vhod, fleksibilnost tlorisa (stanovanje je na dolgi rok, način življenja v njm pa se z leti spreminja: mlad par, par z otroki, par srednjih let z najstniki, par srednjih let sam - otroci študirat, par + otrok s partnerjem, stara mama + mlada družina, in variacije), orientacija, osvetlitev.

Tu je možno še razpravljati: ureditev prometa: avto v hišo, ob hišo, pod hišo ali ločeno od hiš (kot Murgle - 15 hiš 1 parkirišče); gostota (pritlično ali p+1, vrstno, verižno, atrijsko, stanovanjske preproge), tipologija, tlorisi. Bruto, neto hektarska gostota stanovalcev... V bistvu komplet načrtovalski proces, z upoštevanjem konstant iz prejšnjega odstavka.

Zanima me arhitektura v eni socialni funkciji. Danes je tko: najdi bedaka in ga oberi (ker vse tiste bolne realizacije so moral podpisat arhitekti). Zato moram naštudirat princip stanovanjskih zadrug ali kaj podobnega, da se izognemo posrednikom, preprodajalcem, špekulantom. Z organizirano gradnjo naselja se izognemo tudi urbanističnim in samograditeljskim zablodam. Problem je z zemljišči (kako dobit poceni zazidljivo zemljo pa kdaj drugič).
Cilj je, da bo en mlad par takoj po faksu stopil v svojo hišo in začel živet, ne životarit.

Tole bomo po kosih nadaljevali.

ps.: pri prvič piše 500, 2000. Prav je:
Na FA je vpisanih okoli 700 študentov... Vsako leto se na novo vpiše 120 rednih in 45 izrednih študentov. Leta 2000 je na arhitekturi diplomiral 3000. diplomant.

DTP, drugič

O tem je šla beseda, ampak vidim da je šla precej po svoje, pa zdaj za vsak primer...

Končal, spekel pdf, zapekel, odnesel. Tisto sem pisal ko sem prišel nazaj. Plan je, da se gre potem do večera spat. Se pa včasih eno noč preskoči, danes je tak primer. To pišem ko sem se drugič vrnil iz mesta, pregledal, podpisal.
Za ta mesec smo.

Teče 35. ura.

Ponavadi pade imunski sistem. Herpes.
Ponavadi se branim: kivi, pomaranče, cedevita. Virulex.
Za zdaj smo še...

Vsakič hudo

30,5 ur. Še uro, to napišem, skopat pa spat. Nisem zaspan, niti več naspidiran. Nekako apatičen. Ne zaspan.
Se mi zdi da je blo petdesetič. Petdesetkrat, po teden ali več, petdesetkrat suženjska noč. Včasih 40 ur skup, včasih 26. Ne izide se da bi kako drugač. Deadline đanki. Petdesetkrat, vsak mesec po teden ali več. In noč brez spanja, pred tole mašinco. No, pred tole kakih 15x.

Tokrat prvič z blogom - pregledal recimo na vsako uro. Vsakič ko pogledam, en zadetek več na števcu - juhu! Tud drugam - smrt statcounter kukijem. Pogledal, pognal Adaware. Ne maram blogov ki mi zalepijo statcounter kukija. Ampak vleče, vleče. Pogledat, se snet, adaware pognat. Lahko bi vas razkrinkal, pa - brez veze. Statcounter namestit si, to bom. Tokrat je šlo skupno Barcaffe 2,5l (s pol mleka, po 6dl, s po 3 natreeen, kot po navadi).

Ja, zato gre, da mlad človek rabi dnar. Ne vem če sem slik v prvi petletki uradno zdilal za več kot 3.5M. Povprečna slo neto plača je 175t. Povprečno od slik slaba žepnina. Zato.

Na statusu ni pufa, samo limit. Ni službe, ni pufa. Se prištevam med "pufa frej". Z 0,5M - , če seštejem kartice. Pufa frej, s stanovanjem. Sem je šlo najinih (D.) 2 leti in 5M. Zato so tam v glavnem stare slike. Nova slika=izpad dohodka. Stanovanje? Nekaj M, mnogo DIY. Mnogo DIY=izpad najlepših let. Nema da ima...

Lahko noč.

DANES (Vzporedni svet in oljne slike)

Tudi to sem napisal pred 6 leti, pa še vedno podpišem

Študij končujem v času, ki je rehabilitiral marginalce do te mere, da so prevzeli razvejano mrežo manjših ambicioznih galerij, kjer se od nekdaj skušajo uveljavljati mladi umetniki. Po drugi strani so prvorazredne, pomembne galerije v rokah povsem drugih generacij, ki živijo v modernizmu, ali pa so preveč ambiciozni, da bi sponzorirali kaj drugega kot slavna tuja imena. Opazil sem torej, da sem kot izučen slikar s svojimi olji na lanenem platnu sam največji marginalec: za prve premalo napreden, za druge premlad.
Zato bi si rad razjasnil, kaj (lahko) pomeni biti štafelajni slikar danes, kakšen sploh je današnji čas, na katere stvari se da vplivati in katere se da v zvestobi lastni igri mirne duše prezreti.

Govoril bom o preteklosti in še več o prihodnosti; danes iz naslova je predvsem kraj, od koder opazujem.

* * *

Oljno slikarstvo naj bi izumil flamski slikar Jan van Eyck (1385-1441). V slikarjih je bilo nekoč mnogo akimističnega zanosa; sistematično so preizkušali različne snovi, ki so jim prišle pod roko, skrivnosti so šle z njimi večinoma v grob, če se do njih niso dokopali vztrajni vajenci. Nova odkritja so nastala kot posledica vztrajnosti in sreče. Kakorkoli že, je eno večjih odkritij ugotovitev, da se nekatera olja na zraku sušijo, druga pa ne. Posušijo se na primer makovo, orehovo, laneno olje; bučno, sončnično in olivno pa ne. Ugotovitev, da da mešanica zdrobljenega pigmenta in sušečega olja čez čas čvrst, inerten strdek korektne barve, torej pomeni začetek slavne zgodovine. Za razliko od tistega, kar so poznali prej, omogoča olje tudi debelejše nanose, podslikave niso nujno potrebne, sliko je možno dodelovati, predvsem pa barve tudi po sušenju ohranijo svežino in enak karakter. Res pa je, da se stvar lahko suši leta dolgo. Do danes se je ohranilo 9 van Eyckovih slik, je pa zato v tej tehniki nastalo nešteto novih.

Oljna slika izgleda danes podobno kot včasih; platno je napeto na podokvir, ki je gledalcu skrit. Sestavljen je, ne zbit, da se da z lesenimi klini velikost regulirati. To je zelo praktično, če se na sliki kasneje pojavijo gube. Kot podokvir lahko uporabimo tudi kaj cenejšega, kar pač pride pod roko, ampak je ponavadi tudi težje, manj trdno in brez možnosti reguliranja. Platno je grundirano; slikamo na grund, platno je le njegova armatura. Grund je mešanica veziva (ostankov prekuhanih kož in kosti - kleja ), in polnila ( drobnega inertnega prahu - bolognske krede). Pomembno je, da laneno olje iz barv ne pride v stik z lanom iz platna, ker ga lahko razkroji.
Kar je naslikano, je narejeno z barvami, medijem in razredčilom. Barve so z lanenim oljem strte barvne snovi (pigmenti), in polnila. Z medijem barve redčimo in pripravimo za slikanje. Sestavljen je iz lanenega firneža (posebno obdelanega olja), terpentina in sikativa (sušilca). S čistim terpentinom redčimo medij in peremo čopiče.

Največja pomanjkljivost postopka je čas sušenja (s količino sikativa ne kaže pretiravati, ker se kvaliteta nanosa občutno poslabša). Problem pa so še strupeni hlapi, zamudnost grundiranja in čiščenja orodja. V šestdesetih se je začela uveljavljati povsem drugačna tehnika, akril. Barva je emulzija, disperzija - to pomeni, da so netopni delci pomešani z vodo v stabilno mašanico. Poljubno jo lahko mešamo z vodo. Po nanosu voda izhlapi, netopni del pa se hitro strdi v barvno plast. Delo je udobno, hitro, čisto. Problematična je le precejšnja razlika med mokro in suho barvo.
Večja zapletenost postopka in sijoče barve sta tudi razlog, da je olje med slikarji še vedno priljubljeno. Seveda pa ima olje na platnu posebno mesto tudi med laično publiko.

Pa je zamudno rokovanje z materialom sploh nujno? Ali bi se dalo materialnosti znebiti, da bi se slikar lahko posvetil predvsem podobi?


Svet se danes spreminja tako hitro, da to čutimo sproti. Nekoč je šlo počasneje, sprememb pa se je nabralo toliko, da je danes popolnoma drugačen od vskadana iz začetka 15. stoletja. Svet je končen. In razparceliran in prepreden z neskončnimi gladkimi, vročimi, trdnimi cestami. Koliko jim je takrat manjkalo do McAdama, pa bi slutili asfalt.
Povsod je toliko ljudi. In od vseh strahov - pred neznanim, pred boleznijo, vremenom, uroki, je ostal le strah pred smrtjo. Ljudje so zdravi, izobraženi in premožni; in vsak živi v udobju, o kakršnem je nepismen kralj le sanjal. Centralna kurjava, higienski vložki, hladilnik, avtomobil, zdravila, telefon. Letalo, jagode pozimi.
In vendar se lahko ob branju knjig mirno vživimo v takratni čas. Če bi danes posvojili najdenčka iz 15. stoletja, bi prav gotovo zrasel v krepkega Slovenca. Da, človek se prilagodi. Oziroma si prilagaja svet - če je bil tisti manj prilagojen, je današnji bolj. Če je tisti prehranil par 100 milijonov ljudi, jih ta 6 milijard.

Pospešimo razvoj v mislih! Čez 50 let 20 milijard! Prostora je teoretično dovolj, da se da toliko hrane še pridelati in ljudi nastaniti. Že danes je marsikje na svetu gostota prebivalcev tolikšna, kot bi bila tedaj povsod. Vendar pa bi kvaliteta bivanja padla, izgubili bi še zadnji okus skrivnostnosti in nepredvidljivosti narave, vse bi bilo urejeno, umetno, obdelano. Ves svet bi bil videti enako, delali bi roboti, 20 milijard starih brezdelnežev pa bi se borilo z materialnostjo svojih obilnih teles in zatekalo v virtualno realnost. Postavljali bi si torej dve vprašanji:
1. Kam z vnuki?
2. Kako izboljšati user interface (uporabniški vmesnik)?
Odgovor na oboje je: z direktno stimulacijo možganov. Namesto, da bi v vzporedni svet kukali skozi neudobna stereogramska očala in še skozi slabe, organske oči, namesto da bi mehanske dražljaje izmnenjevali skozi neudobno oblačilo, bi se znebili vseh posrednikov. In ko bi telo izgubilo še zadnjo pozitivno funkcijo, namreč prenašanja dražljajev vzporednega sveta do možganov, ga ne bi več rabili. Če bi se znebili telesa, ga ne bi bilo več treba hraniti, ne bi se staralo, ne bi izločalo. Naenkrat bi bil problem z nastanitvijo in prehrano dolgoročno rešen. Možgani z vso opremo potrebujejo kubični meter prostora. Zraščeni na spodbujevalce bi plavali v topli hranljivi plazmi, povsem enako kot v naših krhkih lobanjah. Imeli bi avtonomni sistem za vzdrževanje življenjskih funkcij in stimulacijo posameznikove realnosti, povezani pa bi bili tudi v kompleksno interaktivno omrežje, življenjsko stvarnost. Zaradi idealnih pogojev bi se povprečna življenjska doba ljudi podaljšala na 300 do 500 let, redki posebej zaslužni posamezniki bi si celo pridobili pravico do večnega vzdrževanja, tudi po možganski smrti. Zemlja je sposobna z do tedaj nesluteno kakovostjo življenja preskrbeti, da, nekaj tisoč milijard ljudi!
Seveda bi upoštevali najvišje etične standarde - o svetosti življenja, o pravici do zdravja, varstva zasebnih podatkov in podobno. Prehod bi izpeljali nevidno: v vzporedni svet bi najprej namestili simultano kopijo materialnega sveta, ki je seveda neobhoden za identiteto posameznika, vzgojo in izhodišče potovanj. Posebej primarna in sekundarna socializacija bi bili budno nadzorovani, da bi se izognili kasnejšim deviantnostim, pa bi posebej težke trenutke ublažili. Posameznik bi imel zavest o sebi kot o celovitem, duhovno, duševno, telesno(!) in socialno razvitem bitju.
Seveda pa sistem omogoča še vse kaj drugega. Predstavljajmo si avenijo steklenih kozarcev, v katerih plavajoči možgani drhtijo v večnih orgazmih, tu in tam mali Hitler neškodljivo kuri svoj krematorij, nekdo se na drugem jadranju okoli sveta bori z viharjem, spet drugje štirinajstletnik v polnem razredu piše maturo. To je popolna integracija telesnega v Platonov svet idej! Med posameznikovo realnostjo in njegovimi igrami ni več razlik! Izginejo razdalje, izgine čas, izgine gravitacija, izginejo problemi, krivice. Kdor želi krivice, dobi krivice. Kdor želi živeti kot nezaposlena gospodinja v predmestju Glasgowa in dopoldneve med vzorčastimi tapetami preživljati ob BBC Prime, naj.

V resnici pridemo do absurda vsakič, ko pri napovedih v kompleksnem sistemu vztrajamo pri fiksnih predpostavkah. Po teoriji sistemov moramo spremembe upoštevati sproti, pa naj gre za računanje statike novogradenj ali napovedovanje prihodnosti. Stvari težijo k temu, da bi bilo ljudem laže, osnova, s katere inovatorji vsakič štartajo, pa se spreminja. Ločimo torej velike stvari od malih. Velike stvari pomenijo spremembo sistema in se spreminjajo bolj poredko, vsakič pa pospešijo razvoj malih, tako da spremembe velikih stvari občutimo kot skokovit razvoj. Napovedi ponavadi veljajo samo do obdobja, ko se paradigma spremeni.
Napovedi iz sedemdesetih let o nadaljevanju eksponentne rasti števila prebivalcev do zloma, se tako niso obnesle. Če vsi otroci preživijo, ženskam pač ni treba več šestkrat rojevati, da bi dočakale vnuke. Kjer je blaginja, je otrok celo premalo, prebivalstvo pa je vedno starejše.

Danes, ko smo sredi informacijske revolucije, imamo srečo, da se paradigma spreminja. Imamo torej možnost, da bodo naše napovedi veljale dolgo.


Arhitekt je še pred kratkim delal povsem analogno; večino časa je porabil za zamudno risanje s črnilom na paus papir, z ravnili, šestili in šablonami. Manjšo napako se je dalo spraskati z britvico, večja je pomenila začeti znova. Delo je monotono, za isti tloris je treba izdelati več podobnih načrtov, posebno zamudno je šrafiranje... Letraset in samolepilne teksture so stvar nekoliko olajšale. Nato je prišel računalnik. Naenkrat je bilo moč načrte sproti popravljati, delo na načrtu se je ohranilo! Za sestanek z naročnikom natisneš vmesno fazo, vse delo je varno sprevljeno doma. Originala ni več! Po potrebi materializiramo le določene informacije o načrtu. Vendar se ravno sedaj izgublja tudi ta potreba po analognem. Danes lahko mnogo stvari odložimo v vzporedni svet. Arhitekt dela načrt v vzporednem svetu in statik seže ponj prav tja. Strokovnjak za napeljave doda svoje, predračun nastane iz tam dostopnih podatkov o cenah materiala. Potrebe po prinašanju načrtov na poslovna kosila ni več.

V vzporednem svetu pa niso samo načrti. Tja že dolgo odlagamo pošto. Informacije iščemo samo še tam. Tam raziskujemo, brskamo, potujemo, izgubljamo čas. Zato tam gledamo reklame.
V vzporednem svetu o nas berejo zdravniki, dacarji in policaji. Potrebe po prenašanju papirjev je vedno manj; materialnost lastnege telesa mukotrpno spravimo na drugo mesto, od koder spet sežemo v vzporedni svet in si postrežemo. Vsak kraj z dostopom: torba Sport Billija. Igre in sanjarjenje postajajo resničnost, tudi za odrasle. V vzporednem svetu si vsak sam izbere identiteto; zunaj starec in punčka, znotraj dve mucki...

Kdor je kdaj risal v Autocadu, ve, da v vzporednem svetu ni gravitacije. Tam vse, kar ustvariš, stoji! "Daj mi trdno točko in premaknil bom svet," je prosil Arhimed. V Autocadu ga lahko sučemo okrog katerekoli točke. Vsakič, ko se lotimo na novo, ustvarimo novo vesolje. Vse črno, le nekje mala ortonormirana baza. V vzporednem svetu sobiva nešteto vesolij.
Predstavljajmo si: prostor brez dimenzij, hkrati smo lahko kjerkoli ali povsod hkrati, lebdimo brez teže, in raziskujemo med ikonami. Vsa prejšnja izkušnja nam služi le toliko, da se lahko vsemu presneto čudimo. Po drugi strani je novi svet tako prijazen, tako logično urejen, tako opojen - kdo bi hotel nazaj?

Da, umetniške slike pripadajo prvemu svetu. Ampak sobivanje vesolij, ali pa pluralizem diskurzov, nekako že tudi!
Posmodernizem stoji z eno nogo v analognem, z drugo v vzporednem svetu.


Ihab Hassan, ameriški guru metafikcije (met fiction), kot postmodernizmu pravijo Američani, našteva lastnosti, ki naj bi bile endemične prav za postmodernistično kulturo v celoti, za umetnost pa še posebej (Debeljak, 1989:105-107):
Indeterminacija je neka temeljna nezmožnost, da bi določili kakršen koli, še najmanj pa globalni položaj umetnin in ljudi v saodobnem svetu. Fragmentacija: postopki montaže, kolaža, literarne cut-up tehnike, paradoksi in paralogije. Dekanonizacija: Lyotardov zaton sleherne legitimizacijske avtoritete velikih zgodb, ki jo ponazarja z izenačitvijo Nietzschejeve smrti boga, Freudove smrti očeta, Foucaltove smrti subjekta in Barthesove smrti avtorja kot paradigmatskih zrušitev večnih vrednot. Tudi pluralizem ustvarjalnih metod in pravica manjšinskih diskurzov do obstoja. Izguba jaza in izguba globine - vse, kar ostaja po odstranitvi jaza, je le še gola igra jezikovnih razlik, ki edine ustvarjajo realnost. Nepredstavljivost kot anti-realistična tendenca, negativni total, ki ga sicer ni mogoče prikazati, mogoče ga je le evocirati, kakor tišino v literaturi, ki pa jo vendarle tvorijo besede. Paradoksalna struktura antireprezentacijskih umetnin naj bi predstavljala tisto, kar ni del nobenega jezika, ki je nevzdržno, grozljivo, skratka: na nek način absolutno. Ironija kot diskriminacija vseh kardinalnih paradigem, saj sprevrača enoznačne pomene, odpira prostor mnogosmiselni igri, polilogu, alegoriji, refleksiji in demistificira "avtentično" izkustvo. Hibridizacija kot mešanje umetnostnih žanrov, profesionalnega žargona in pojmovnika posameznih humanističnih ter znanstvenih disciplin v enotno, a heterogeno teksturo, ki se vzpostavlja na način travestije, plagiatorstva in pastiša. Zdi se mu, da je na tej ravni tudi ponovitev nekega teksta ravno tako legitimna kot izvirnik. Za ponazoritev jemlje znano Borgesovo kratko zgodbo o Pierru Menardu, piscu Don Kihota, ki je besedo za besedo prepisal Cervantesov original, vendar je zaradi časovne distance, spremenjenih zgodovinskih okoliščin in simbolnega konteksta nova verzija dobila povsem drugačen smisel. Za Hassana ravno hibridizacija v obliki spajanja visokih in množičnih kulturnih oblik predstavlja razširitev preteklosti in njeno svobodno razpoložljivost z vidika sedanjosti, v kateri pluralizem stilov v dialektični igri tistega "zdaj" in "včeraj" ne favorizira enega na račun drugega, marveč obravnava vse časovne moduse kot gradivo za mimikrijsko obdelavo. Karnevalizacija: heteroglosija in polifonija, "vesela relativnost" (namig na Nietzschejevo veselo znanost!) - vse to nosi s sabo karnevalizacija, v kateri vidi Hassan subverzivno obnovo vsebin in tradicij, ki so bile do sedaj potlačene ali cenzurirane. Od tod izvira tudi navdušenje nad kičem in popom, manjvrednimi žanri in parodičnimi formami. Performance briše mejo med aktivnimi usstvarjalci in pasivno publiko, vabi k sodelovanju in soudeležbi pri kreativnem projektu, skratka daje prednost procesu preoblikovanja pred končno obliko. Konstrukcija se sklicuje na sodobne znanstvene paradigme, znotraj katerih resnica ni globalna in univerzalna, marveč so si resnice različnih paradigem med seboj često nasprotne in protislovne, se pravi, da so mnogovrstne ravno v meri, v kateri so konstruirane, ne pa naravno dane.
Imanenca: na horizontu podaljšanih čutov v obliki televizije, novih tehnologij in množičnih medijev nimamo več opravka z neposrednim zapopadanjem sveta in eksistencialne izkušnje kot take, ampak zgolj s komunikacijskimi filtri, namesto produkcije objektov pa imamo opraviti s simulacijo kodov, ki vodijo v obscenost čistih in praznih form, kot pravi Baudrillard. (ibidem)

Debeljak vse zgoraj našteto žalostno postavi še v ultramodernizem, torej znotraj modernističnega okvira: "Metafikcija namreč še vedno ne izstopi iz poststrukturalistične igre razlik, neobveznega drsenja označevalcev, neskladja med vsebinsko intenco in njenim formalnim izrazom...Še vedno gre za estetski učinek, ki temelji na bistveni neprozornosti in nerazumljivosti in kot tak...terja kritiški diskurz oz. instanco avtoritete, saj je "laično" branje nujno že napačno branje".
Navaja primere modernističnih avtorjev (Eliot, Ezra Pound, Joice, Kafka, Musil, Proust, Beckett, Broch, Mann), ki so uporabljali iste strategije. Pravi, da lahko modernizmu lastno odsotnost identifikacije, katarze in estetskega doživljaja, opazujemo tudi pri metafikcijski literaturi; da nam drobci iz vsakdanje realnosti, na katere tu in tam naletimo, pri doživetju celote prav nič ne pomagajo: "Slej ko prej smo soočeni s praznim mestom transcendence, kakršnega poznamo iz klasičnih modernističnih umetnin".
Trdi, da Hassan umetnostne fenomene, ki jih ima za postmodernistične, definira z govorico, kategorialnim aparatom in estetsko samoumestitvijo samega modernizma. Da ponavlja kategorije in pojmovne oznake francoskih poststrukturalistov Kristeve, Barthesa, Derridaja, Deleuzea, Lyotarda, Baudrillarda in drugih.

Debeljak se sprašuje, ali je sploh ustrezno poskušati izluščiti strukturne značilnosti postmodernističnega stila, torej iskati en normativni stil.
Trdi da je, za razliko od (ultra)modernizma, za postmodernizem značilna neka specifična ohranitev modernistične individualne drže, ki se tako razlikuje od avantgardističnega podrejanja posameznikove imaginacije skupinskemu programu. Naslednja stvar je spoj protislovnih teženj, prisvajanje pestrega obilja estetik, ki izhajajo iz množične kulture, spajanje duhovnosti, igre, religije, raziskovanja in erotike, ki pa ne čuti več modernistične želje po "osmislitvi". Tretjo značilnost pa vidi v tem, da se je razlika med elitno in množično kulturo dokončno zabrisala, da je bodisi po vsebinski ali po produkcijski plati brezkompromisno vpeta v mašinerijo množičnih medijev in novih tehnologij. (Debeljak, 1989:113)


Danes je tak čas, da je treba prebrati, se naučiti, kaj se dogaja. Kakšne slike se slika, kako se razmišlja. Seznanjen je biti s teoretiki današnjega časa in potrjevati njihove vizije.
Pa vendar - se je treba tega, kako ravnati v današnjem času, sploh učiti (od teoretikov), ali naj umetnik pač ustvarja ( slej ko prej se bo že našel kdo, ki bo svoje dokazoval z njegovim )?
Kajti dejstvo je, da nekomu, ki živi zdaj, ni potrebno poznati Lyotarda in Habermasa, da bi doživel postmodernizem. Realnost je na srečo preveč kompleksna, da bi jo natančno zaobjeli v kakršnemkoli miselnem sistemu, enako je s sociologi kulture. Če je primer s postmodernizmom preveč drzen, si izmislim drugega: predstavljajmo si teoretike baroka, baročno realnost in baročni čas, nato pa v tem kontekstu ocenjujmo mladega človeka, ki živi danes. Če bo ustvarjal, bo njegov output zagotovo bliže postmodernizmu, kot baroku.
Zakaj bi sploh tako izredno dlakocepili pri stvareh, ki imajo v osnovi plavajočo vejico, in ki so v osnovi nastale kot poskus poenostavljenega, karikiranega ogledala realnosti. Ali je res treba, po vsem pisanju o današnji nemoči avantgard, od postmodernizma zahtevati jasen in odločen prelom?
Po drugi strani razliko relativizira že samo ime; post- je, čisto tehnično, popolnoma enakovreden predponi ultra-.

Namesto da bi v Eliotu hoteli videti izključno "modernista par excellence", bi si ga (pa Joicea, Kafko, Prousta, Manna...) lahko brez škode sposodili vsaj za predhodnika današnjega fenomena.
Prav tako bomo francoske poststrukturaliste raje videli kot znanilce konca, kot pa besne zaščitnike modernizma.
Kar se tiče "potrebe po kritiškem diskurzu" vsled "nujno napačnega laičnega branja": Debeljak sam navaja Eca, ki pravi, da pri modernizmu nekdo, ki ne razume igre, nima druge izbire, kot da jo zavrne, pri postmodernizmu pa je mogoče, da se igra ne razume in se kljub temu vzame stvari zares. In nenazadnje, kaj je to - "laično branje"? Reakcije laičnih gledalcev (tudi lastnih, ko še nisem bil tozadevno osveščen, se spominjam), bodo prejkone razočarale celo (danes že izredno redke) impresioniste, pa ne bi teoretikov postmodernizma. Je laični gledalec povprečni prerez skozi množico, ali je to tisti, ki je dobro poslušal pri likovnem pouku; je to katerikoli, če bi ga pač privedli pred sliko, ali ga smemo iskati le med tistimi, ki so v galerijo prišli sami (ali šolske ekskurzije in potovanja upokojencev štejejo ali ne?). Skratka, kdaj pa je bilo laično branje že pravilno? Oziroma, če stvar postavim drugače, katero branje pa je relevantno, če ne ravno laično! In če pride ven kaj drugega, kot sta si umetnik in kritik zamislila, menda ja ne bomo hiteli prat možganov vsej laični javnosti... Glede na zgoraj podani okvir kategorij trdim celo, da je "laično" branje nujno že pravilno branje. Komu naj bi sicer bilo namenjeno "brezinteresno ugodje", ki ga je modernizem v imenu vztrajanja pri negativnosti v bistvu izdal?

Postmodernizem je, z vpetostjo v mašinerijo množičnih medijev, sobivanjem različnih diskurzov in upoštevanjem množic, za umetnika problematičen. Širši domet, kot ga je njegovo ustvarjanje kadarkoli imelo, naj bi sovpadal z nelegitimnostjo modernističnega iskanja smisla. In res, kdor danes koplje v globino, slej ko prej pristane izključen iz glavnega dogajanja. Kot pravi Geldof z reklame za Večer: "Mogoče smo prvič, odkar je Človek zapustil Afriko, začeli govoriti skupen jezik, in - kako bizarno - izkazalo se je, da je ta jezik pop glasba".
Vidimo, da danes še zdaleč ne gre za nekritično poljubnost, arbitrarnost govoric in vsebin. Večje izpostavljanje pri količkaj kritičnem ustvarjalcu zahteva več gotovosti vase, več poguma (spomnimo se, koliko ju zahteva že sama izpostavitev človeka v vlogi umetnika), kar lahko enostavno preverimo. Ne Kiefer, ne Baselitz se, po prisotnosti v medijih in prepoznavnosti med laiki, ne moreta primerjati z, na primer, srednješolko Brittney Spears. Sama možnost izpostavitve še ne pomeni, da bo čas v medijih ekvivalenten kvaliteti umetnika. O kvaliteti v resnici ne moremo govoriti, ravno tako pa je ne moremo enačiti s popularnostjo.
Kakor je, po teoriji postmodernizma, ventil v podobi iskanja smisla (ali v poskusih priskrbeti si teorijo svoje prakse) nelegitimen, pa umetniku pomembno zadoščenje ponuja dvojna kodiranost dela, v katerem lahko uživa tako nešolana kot šolana publika. (Jencks, 1985)*

Debeljak trdi, da se vključitvi v svojevrstno ekonomijo slave količkaj zanimiv umetnik strukturno-nujno ne more več izogniti, kot se je lahko še v ultramodernizmu. (Debeljak, 1989:115)
S strukturno nujnostjo se ne morem strinjati; ravno tako kot je Picasso bil svetovni zvezdnik, za kar ni zaslužen postmodernizem, pač pa slikarjeva sposobnost in volja to vlogo prevzeti, se danes na primer pisec scenarija za film "Ko jagenčki obmolknejo", skriva (res pa je da, če se že brani slave, nima strahu pred 9 milijoni dolarjev, ki jih je ravno pospravil za nadaljevanje).
Naj tu spet opozorim na zgoraj nakazano previdnost pri prognoziranju. Če vzamemo za čvrsto izhodišče tezo, da več prisotnosti pomeni več slave, potem bo izredno velika prisotnost pomenila nepredstavljivo slavo. V resnici pride tudi tu kmalu do spremembe paradigme: prag vzdražnosti pade, s čimer se naše izhodišče podre - namesto slave se prisotnost v medijih zreducira na točno to; v razmerah inflacije prisotnosti pa lahko generator slave postane ravno izolacija! Podobnih primerov poznamo veliko; od Pečjakove vizije dolgoprstih glavačev, do principa pozitivne povratne zveze v biologiji, kjer se napaka konča z veliko spremembo paradigme - smrtjo organizma.
Menim, da je vtis o avtomatičnem vključevanju v ekonomijo slave predvsem posledica dejstva, da se kapacitete (predvsem elektronskih - drugi so že na mejah) medijev izredno povečujejo. Tudi če ob taki rasti umetniki vzdržujejo svoj procent prisotnosti, se absolutna količina pojavljanja, in s tem slave, povečuje. Trdim, da tako stanje Gaussovo krivuljo kvečjemu raztegne v smeri ordinatne osi (pomnoži za faktor rasti elektronskih medijev), nikakor pa je ne izravna, izniči, oziroma zanika.


Današnji trenutek je zaradi izrednega razvoja znanosti in tehnologije, zaradi možnosti novih medijev, zaradi vzporednega sveta, kjer vladajo malce drugačni zakoni, razpotegnjen v času. V njem ne sobivajo enakovredno le različne interpretacije, pogledi, diskurzi, ampak celo preteklost in prihodnost! Poleg tega ni zavrtan v globino, pač pa se razteza po površini. Povrh vsega je danes, ravno zato, ker je vsega znanja že davno preveč za enega modreca, doba specializacije. Smo kot korenčki (ali sončnice, čebule in hrasti): zakoreninjeni vrtamo v meso naših osnovnih zanimanj, hkrati pa s perjem (ali s cvetovi, krošnjami) široko gledamo po površini. Če si hkrati prizadevamo na posvečenem področju razumeti bistvo, kakršno je, nam današnji čas po drugi strani omogoča čim širši pregled nad celoto stvari, kot se kažejo.
Res, z zatonom DOSa uporabniku ni več potrebno poglobljeno znanje o računalniku, ampak je ta postal prijazen in uporaben takorekoč starim mamam. Da bi lahko z rečmi enostavno rokovali, je postala vsebina preveč kompleksna, da bi jo lahko razumeli, hkrati pa je potreba po razumevanju izpuhtela. Pralni stroji, daljinski upravljalci, videorekorderji, mobilni telefoni, vse postaja na videz enostavno, robustno in - uporabno.

Uporabnost oljnih slik vidim ravno v tem, da od današnjega človeka, ki že po malem lebdi, zahtevajo sestop v realnost. V tisto staro, oprijemljivo. Zahtevajo, da se ustavi, da gleda. In s tem, da gleda v sliko, mu dajo možnost gledanja vase. Namesto kopanja po predmetu lastne specializacije, ali pregleda nad celoto umetniške produkcije - stara, metafizična kontemplacija.
O tem, kako gledalca ujeti, pišem v enem kasnejših esejev.

Kar pa se tiče omejitev samega medija, sploh ni problema, saj se postmoderni umetnik kot nomad giblje skozi čas in iz kulturnega izročila jemlje za svoje potrebe tisto, kar mu ustreza. Od tod množica avto-poetik, zasebnih mitologij in privatnih ikonografij, s katerimi se legitimira postmoderna umetniška scena, na kateri sleherni ustvarjalec išče svojo pot skozi labirint tradicij. (Debeljak, 1989:121)

Za klasično sliko bodo vedno značilni njeno fizično dejstvo, podoba, ki jo nosi, in avra originala. Nikakršnih ovir pa ni, da ne bi tudi danes vsebina podobe odsevala trenutka, v katerem je bila ustvarjena.

* * *

Odločitev za olje in platno pomeni več kot hoditi po mestu z vedno umazanimi rokami in prsti, ustrojenimi od terpentina. Pomeni poklon zgodovini, ki se vleče skozi pol tisočletja, in vključitev v zgodbo, ki bo vedno zasidrana v (nekoč edinem) svetu kjer raste trava, piha veter in pojejo ptički, kjer kamen pade na tla in kjer je življenje kratko. Pomeni spopadanje z materialom, počasno izdelovanje ročnega dela, ki bo vedno zasidrano v balastu lastne materialnost. Z omejeno razstavno in obsoletno kultno vrednostjo pomeni ravno danes nekaj drugačnega in zanimivega.

_

Vira:

DEBELJAK, Aleš: 1989 Postmoderna sfinga, Založba Wieser, Celovec - Salzburg

JENCKS, Charles 1985: Jezik postmoderne arhitekture, Biblioteka Zodijak, knjiga 59, Beograd
* Arhitekt Charles Jencks ima sicer zelo duhovit slog, ampak tisto, kar v svoji veliki, barvni, bogato opremljeni izdaji iste knjige prodaja kot slikarstvo, mu jemlje vso kredibilnost!