Še 10 jih je padlo

Nazadnje so padle Pokora, Vragolije porednega dekleta, Suši za začetnike, Tri ženske, Cesta, Galicijske zgodbe, Amsterdam, Šepetanje zbora, Vzrok vsega in Vse te smešne zgodbe, v tem vrstnem redu. No, vmes je padlo že nekaj novih, ampak tudi tiste pridejo na vrsto. Pa začnimo.

.

Pokora / Ian McEvan / 2001, Učila 2003

Pripoved punčke o nekem dogodku, ki je nedolžnemu uničil življenje. Pripoved starke, ki je ta ista punčka, o isti zadevi. Na koncu šokanten obrat, sestop, izstop iz fabule; z drznim manevrom avtor relativizira osrednje, sicer koherentno pisanje - in nas nesramno sooči s konceptom postmodernega romana. Priporočam.

Naj omenim še bistro spremno besedo bejbe Aleša Debeljaka, ki ne more skriti, čigava bejba je. Debeljakovo Postmoderno sfingo sem nekoč pač znal takorekoč na pamet, pa - no, lahko bi se podpisal kar sam.

.

Vragolije porednega dekleta / Mario Vargas Llosa / 2006, Učila 2008

Občasna srečanja s skrivnostno bejbo, od otroštva do konca. To je ena krasna zgodba o Ljubezni. Priporočam.

.

Suši za začetnike / Marian Keyes / 2000, Učila 2007

Na platnicah je pojasnilo: "ženski roman". Take imam najraje. In ta zgodba o par bejbah, ki menda predstavljajo nekakšne standardizirane tipe, in njihovih "dogodivščinah", je korekten izdelek ćiklitskega žanra. Nič manj, dosti več pa tudi ne. Ker se zelo tekoče bere, priporočam za na plažo.

.

Tri ženske / Robert Musil / 1952, Mohorjeva 1992

Musila sicer cenim, nenazadnje je bil rojen v Celovcu v času AvstroOgrske, pa tudi v WW1 se je z ramo ob rami s Slovenci boril proti Italijanom in Srbom. Ampak ta zloženka treh zgodbic o kao treh tipih bejb in treh tipih ljubezni - mi pač ni sedla. Zatohlo.

.

Cesta / Cormac McCarthy / 2006, MKZ 2008

Takoj pade v oči slog - kratki, odrezani stavki, lakonični dialogi, zgolj skopi opisi, brez čustvovanja. In takoj pademo v svet, kako bi rekel - dan potem. Oče in sin (sta res, ali sta si le za alibi) se prebijata skozi opustošeno, "Mad Max" pokrajino in mimo podobno lačnih in temu primerno agresivno razpoloženih preživelih. Ne vem točno, kaj je avtor imel v mislih, hladne vojne je pač že davno konec - mogoče je hotel, da bi izpadlo kot metafora, kaj jaz vem, socialnega darvinizma, globalnega segrevanja, pomanjkanja vrednot, ali pa samo socializma, kdo bi vedel. Vzdušje je mučno, slog vsekakor izstopa, prebrati pa tega zaradi mene ni treba.

.

Galicijske zgodbe / Andrzej Stasiuk / 2001, CZ 2009

No, tole je povsem drugačno od Stasiukovega romana Devet - je pa zato sumljivo podobno Krutemu razpoloženju nekega Bolgara, ki je padlo v prejšnji rundi. In torej vsaj malo spominja tudi na Vlada Žabota. Slavospev vzhodno-srednjeevropskim vukojebinam in fascinacija nad mrtvim tekom življenja v gluhi lozi. Nič ne rečem - agenda je plemenita, materija hvaležna - le nad izvedbo sem razočaran.

.

Amsterdam / Ian McEvan / 1998, CZ 2004

Tole je nastalo par let pred Pokoro, jaz pa sem prebral kasneje - ampak kasneje je pri nas izšel tudi ta prevod. Nek zunanji minister, urednik časopisa in skladatelj se znajdejo na pogrebu bejbe, katere ljubčki so bili. Do vdovca in med seboj razvijejo zanimiva čustva, v glavnem prezir. Najbolj pa si gresta na živce urednik in skladatelj, ki dokončno obračunata, uganili ste, v Amsterdamu. Priporočam!

.

Šepetanje zbora / Janko Lorenzi / Beletrina 2009

Tega poznamo iz Sobotne priloge, nenazadnje po tem, da je v času, ko je bila slavna priloga skoraj v celoti pod kontrolo, no, "dinastije Repovž - Lorenci" - stvar tudi likovno opremljal z lastnimi remek deli. Ampak meni je bilo všeč - priloga, njegovi zapisi, in celo njegove risbice. No, tokrat pa sem ga prvič konzumiral kot pisatelja. In nad tole zbirko novel sem navdušen. Zelo priporočam.

.

Vzrok vsega / Quim Monzo / 1993, CZ 2003

Kratke zgodbe, v glavnem se vse suka okoli bejb. Jezik je, recimo temu, sproščen, slog pa sploh nekako poseben, zamaknjen. Ampak stvar je čudovit slavospev Ljubezni, pravi biserček. Zelo priporočam!

.

Vse te smešne zgodbe / Robert Perišič / Beletrina 2002

Perišić razume, za kaj gre. Med drugim kritizira knjige v Globusu. In kratke zgodbe tega izbora so nesramno dobre. Vse sranje tranzicijske Hrvaške, karakterji, ki so živi in polni, pa ta lucidni cinizem, sarkazem in prefinjen občutek za cankarjansko, pa slavospev absurdu med vrsticami - to je vse skupaj res vrhunsko zapakirano. Najbolj pa cenim, da ne ovinkari s tem, da bi brskal po zakotju, da bi kao spregovoril o nas; to niso "Galicijske zgodbe" - na moč urbane so. Zelo, zelo priporočam!

.

Lahko noč.