Polaganje, brušenje in oljenje tikovega kant parketa
.
Zadnje čase se je nabralo precej naredi sam materiala. Upam, da bom kmalu našel kaj časa, da te stvari vržem na blog. Ker pa se spodobi iti po vrsti, sem menda dolžan začeti s sago o parketu iz spalnice, ki se je zaključila že davno spomladi.
.
Sivi tepih, ki sem ga vrgel čez obstoječi slepi pod, je zalegel za par let. Dokler se ni žena spomnila, da to za nas ni več dovolj dobro.
Na sliki: ko sem tepih odstranil, je 30 let star slepi pod iz iverk zasijal v vsej svoji lepoti.
Pod ploščami se je skrival estrih, ki je žal stal poševno.
.
Estrih sem na grobo izravnal z močnim betonom iz agregata 0-4 mm.
Na fino pa s posebej drago hitrosušečo rdečkasto izravnalno maso tvrdke Mapei, ki se kot podlaga za zahtevnejši parket dobro obnese.
Na sliki: polivanje izravnalne mase. Čeprav je "samorazlivna", ji je treba zaradi velike viskoznosti in prehitrega sušenja, kjer je sloj tanek, pomagati z gladilko in vmes malo meriti.
.
Tikov lamelni techno (ali industrijski, ali pa kar kant) parket se dobi v ličnih paketih, ki s strani izgledajo naravnost dramatično (na sliki).
Deščice v konkretnem primeru niso prilepljene na mrežico iz tkanine, ampak so v plošče zlepljene kar z navadnim selotejpom.
.
Pred polaganjem naj bo podlaga popolnoma suha, les pa "udomačen" - vsaj kak teden naj se aklimatizira v prostoru, kjer kani biti položen.
.
Mene zelo moti, če med lamelami parketa čez čas zazevajo špranje. Tega se da veliko videti na obiskih pri znancih, ki so uporabili "majstre". Seveda me moti tudi, če je parket že na začetku položen tako površno, da se da z malo truda ugotoviti nepravilnosti v vzorcu in popačenja osi, ki bi morale biti ravne.
Prvemu se da izogniti, če je les dovolj suh, seveda pa ne more škoditi, če se ga med polaganjem tudi malo stisne. Drugemu pa z risanjem pomožnih črt po podlagi in pazljivostjo med polaganjem, posebej seveda ob stikih s stenami.
.
Polaganje v spalnici sem pozabil fotografirati, so pa naslednje 3 slikce iz dnevne sobe menda dovolj povedne.
.
Tik je tako masten, da z navadnim lepilom za parket nima smisla poskušati. Pričvrstiti ga je treba z dvokomponentnim poliuretanskim lepilom. Ker lepilo cukne precej hitro, sem ga mešal sproti, za vsako vrsto posebej. Mešal in nanašal sem ga s špahtlom, potem pa sem ga še enakomerno razporedil s 4 mm zobato gladilko. Lepilo sem nanašal le na tla. Največja neumnost, ki se jo da narediti, pa bi bilo lepljenje deščic med seboj. Lamele morajo biti pritrjene le na podlago, da lahko "dihajo" - če bi se les skrčil, se to razporedi enakomerno, če pa bi bile zlepljene skupaj, nastane par širokih špranj. Skrček denimo za 1 promil pri širini 4 m pomeni 4mm - če se to razporedi enakomerno, se pravi na 200 intervalov, so špranje neopazne.
Vsako vrsto sem močno stisnil - zadnjo deščico sem vstavil nekje na sredini, tako da sem privzdignil 2 sosednji plošči in vse skupaj pritisnil ob tla. Ko sem vrsto obtežil, sem ob stenah s klini les odmaknil za kakih 6 mm. Na koncu sem vrsto poravnal - s togo letvijo sem jo pritisnil ob že položeno površino. Ker sem, kot ponavadi, neizmerno kompliciral in pretiraval z natančnostjo, sem sobo položil v 4 dneh - čez noč sem stvar fiksiral z latami, oprtimi ob steno.
Komplicirane detajle - ob vogalih, poševninah in zadnjo vrsto, kjer sem moral lamele odžagati na mero, sem zaključil dan kasneje, ko je bila enostavna površina fiksirana in sem lahko odstranil kline.
Ob robovih sem puščal dilatacijo 6 mm. Robove, ki niso ob stenah, sem ločil z alu profili, ki sem jih prej prilepil na tla. Odmik od sten parketu dopušča "dihanje". Stikov kasneje nisem prekril z letvami, ampak sem jih zafugiral s silikonskim kitom barve lesa.
Tako izgleda površina po lepljenju. Med polaganjem sem pazil, da so vrste zamaknjene za pol lamele, kar sem dosegel tako, da sem vsako drugo začel s polovično letvico (žagal sem jih z majhno stabilno cirkularko). Kolikor se je dalo, sem pazil tudi na enakomernost vzorca - če je kaka letvica močno izstopala, sem jo odstranil. Ker je bil material 1. kvalitete, beljave praktično nisem našel - so pa bile posamezne deščice presvetle, pretemne, ali celo nekako zelenkaste. No, lepota techno parketa je ravno v divjem vzorcu - raznolikost deščic je zaželena, paziti pa je treba, da se oko ne ustavi na preveč enakomerni površini ali na močno izstopajoči lameli.
V dnevni sobi sva pred leti dala parket zbrusiti in naoljiti nekemu majstru z odličnimi referencami. Takrat sem ga seveda zasuval z vprašanji in ga skrbno opazoval pri delu. Odločil sem se, da bi to zmogel narediti tudi sam.
Načelno sem pristaš poceni strojčkov. Brušenja bi se sicer lahko lotil z ročnim obličem, majhno tračno, majhno ekscentrično in majhno vibracijsko brusilko. Problem je, da to vzame veliko časa, pa še skrbno je treba meriti in improvizirati, ker so delovne površine premajhne. Drug problem je z oljenjem - to se izvaja z veliko mašino, ki poganja plošče iz posebnih filcev.
Zato sem se raje izjemoma odločil najeti profesionalno mašino, ki jo vidita na sliki. Našel sem jo v Bauhausu, najem za vikend in en dan pa me je stal kakih 60 evrov. Brusne plošče, mrežice in filce, pač potrošni material, pa sem moral kupiti za kakih 80 evrov.
Mašina je super - na začetku močno cukne, parkrat naju je seveda vrglo ob zid. Z malo vaje pa sem jo ukrotil - usmerjati se jo da s subtilnim nagibanjem krmilnega vzvoda. Pri brušenju me je motilo le to, da nima odsesavanja, tako da se je bilo treba ustavljati in odstranjevati prah.
Ko je bila površina zbrušena - na grobo z granulacijami 20, 40 in 80 ter na fino z brusno mrežico 150, sem parket prekital. Lesni prah, ki ostane po finem brušenju, je treba premešati z vezivom in to vtreti po celi površini (čeprav se je že prej zdela "u nulo").
Kit, tale je bil na vodni osnovi, je cuknil hitro in takoj se je dalo nadaljevati z brušenjem.
Fino brušenje prekitane površine da krasen rezultat. Tik je tako masten, da že to dvigne njegovo lastno olje na površino. Les je prvič zasijal v imenitni naravni barvi.
Končno sem lahko začel z oljenjem. Ne gre za tikovo, ali celo navadno leneno olje, kot sem naivno predvideval, ampak sem v neki specializirani trgovini na Lesnem Brdu dobil profesionalen izdelek. Iz sušečih alkidnih smol, če se prav spomnim.
Nasvet: vedno, ko se lotevata česa neznanega, zberita informacije, najbolje je v prodajalnah ali na internetu dobiti "tehnični list". Na tehničniem listu tega olja je bila imenitna, jasna razlaga celotnega postopka.
Olje sem torej nanesel s široko jekleno gladilko na feder. Ker je tik tako poln lastnih olj, je zadoščal en sam nanos.
Kot se vidi na sliki, sem ga nato vtrl z najbolj grobim filcem (filc se dobi v ploščah, ki pašejo na mašino).
Ko se je malo posušilo, sem odvečno olje odvzel z bolj finim filcem in čez nekaj časa še spoliral s posebno bombažno coto, ki ne pušča vlaken, ki sem jo ovil okrog plošče.
Čez dan ali 2 sem, kot je pisalo v navodilih, vse skupaj še enkrat spoliral. Tokrat z najmehkejšim filcem in še enkrat s coto. Stvar je končana.
.
.
.
.
Pred ponovno vselitvijo sem še retuširal stene, ki sem jih poškodoval z zabijanjem lesenih klinov in brušenjem. Prekital sem jih in prebarval. Končno sem z rjavim silikonskim kitom zapolnil dilatacijske fuge ob robovih.
Spalnica pa danes izgleda tako. Ni prazna, pač pa pač spimo izven kadra :) Meni se tale pogled, mimo kamina v atrij, zelo dopade.
.
Jejhata, taka malenkost, pa nastane tako dolg post...
Tale deska na predalniku v kopalnici, dolgo predvidena za posvečeni namen, se nama je zazdela nekam trda in premajhna za varno previjanje. Nanjo bi se sicer dalo postaviti posebno "previjalno blazino", ampak ko sva se malo razgledovala po trgovinah, naju je takoj minilo. Sami bedni, zanikrni, osladni, v najcenejšo plastično folijo zalepljeni kosi penaste gume. 
sobota
